Ajdovska deklica je bila v svojem življenju dobrega in usmiljenega srca, planince in trgovce je varno vodila čez zasnežene gorske prelaze. Domnevno je živela v skrivališču, niši pod previsnimi pečinami in gorskimi policami. Če je planinka stopila na pravo pot, je ne glede na slabo vreme prišla iz svojega skrivališča in hitela po vijugastih poteh prelaza Vršič.

Nekega nevihtnega dne, ko so težki oblaki zatemnili planino Prisank, burja pa je tulila z ledenim smehom, so bile vse poti kmalu zasnežene. Po žvižgu starega jela je čreda gamsov prihitela po planinski strani mimo Ajdovske deklice, ki je čepela pod skalo. Čreda je sprožila plaz prašnega snega, ki je drvel v dno doline. Planinci in trgovci na poti v dolino Trente in proti jugu na sončno obalo so komaj ubežali beli hrumeči smrti. Snežnih naplavin je bilo ogromno, tako da bi trgovci zašli, če ne bi Ajdovska deklica zapustila svojega zavetja, se prebijala po novozapadlem snegu in jim kazala pravo pot. Ko so se vračali domov, so popotniki ob vznožju previsne stene pustili vino, kruh in meso. Zato so ji vedno dajali darila v znak hvaležnosti za pomoč in ni več trpela žeje ali lakote.

Ajdovska deklica ni bila le vodnica, ampak tudi vedeževalka novorojenčkom. Neke noči se je prikazala ob zibelki novorojenčka v dolini Trente in mu napovedala usodo: »Ko boš velik, boš postal pogumen lovec, kakršnega še ni bilo pod Prisankom. Na skalah boste lovili belega gamsa z zlatimi rogovi. Streljal boš gamse, prodajal zlate rogove in tako obogatel …«

A njeni prerokbi sta prisluhnili njeni sestri, ki sta jo od jeze preklinjali in spremenili v žalosten kamniti obraz, ki ga še danes lahko občudujemo v strmi skalni steni Prisanka.

Tam še vedno zre v dolino Trente s kamnitimi očmi, široko odprtimi od začudenja.

Če prečkate prelaz Vršič, lahko zagledate njeno zapuščeno kamnito podobo, ki počiva na severni steni Prisanka.”