Ajdovska deklica je bila v svojem življenju dobrega in usmiljenega srca, planince in trgovce je varno vodila čez zasnežene gorske prelaze. Domnevno je živela v skrivališču, niši pod previsnimi pečinami in gorskimi policami. Če je planinec stopil na pravo pot, je ne glede na slabo vreme prišla iz svojega skrivališča in hitela po vijugastih poteh prelaza Vršič.

Nekega nevihtnega dne, ko so težki oblaki zatemnili Prisank in je burja rohnela v ledenem smehu, so kmalu zasnežene vse poti. Po žvižgu starega jela je čreda gamsov prihitela po planinski strani mimo Ajdovske deklice, ki je čepela pod skalo. Čreda je sprožila plaz prašnega snega, ki je zgrmel v dolino. Planinci in trgovci na poti v dolino Trente in proti jugu na sončno obalo so komaj ubežali beli rjoveči smrti. Snežne naplavine so bile ogromne, tako da so trgovci zašli. Če ne, je svoje zavetje zapustila Ajdovska deklica, ki se je prebijala po novozapadlem snegu in jim kazala pravo pot. Na poti domov so popotniki pustili vino, kruh in meso ob vznožju previsne stene. Zato je vedno dobivala darila v znak hvaležnosti za pomoč in ni več trpela žeje ali lakote.

Ajdovska deklica je bila vodnica in vedeževalka novorojenčkom. Neke noči se je prikazala ob zibelki novorojenčka v dolini Trente in mu napovedala usodo: »Ko boš velik, boš postal pogumen lovec, kakršnega še ni bilo pod Prisankom. Na skalah boste lovili belega gamsa z zlatimi rogovi. Streljal boš gamse, prodajal zlate rogove in obogatel …«

Njeno prerokbo pa so uslišale njene sestre, ki so besnele od jeze, jo preklinjale in spremenile v žalosten kamniti obraz, ki ga lahko dandanes občudujemo v strmi skalni steni Prisanka.

Še vedno zre v dolino Trente s kamnitimi očmi, široko odprtimi od začudenja.

Če obiščete prelaz Vršič, boste morda videli njeno zapuščeno kamnito podobo, ki počiva na severni steni Prisanka.”