Vse je naše in v dobrobit vseh nas, a le dokler imamo profit mi. Če ga nimamo pa zganjamo vik in krik, ter pridigamo kako bi moralo biti.
Arhiv kategorij: Dnevnik oskrbnika planinske koče
Prešeren z zadnjim verzom “rekoč : Le čevlje sodi naj Kopitar” pove, naj vsak kritizira tisto, na kar se spozna.
Najprej štalca pol pa kravca. Ali kakor je rekel g. Mile Vreg; Korita ostajajo ista, samo živina se menja.
Ko zvečer nemo sedim na vrtu, obkrožen s tišino in vetrom, ki piha čez prelaz, s pogledom na veličastni Prisank in naravo, ki me obkroža, sredi Triglavskega narodnega parka, se ne morem, da se ne bi skoraj znova vrnil na misel, kako za vraga sem se znašel tu.
Po sporazumu, ki sta ga podpisala lastnik zemljišča in lastnik objekta, Planinsko društvo Jesenice, nam od danes naprej ni več treba skrbeti za mejnike, ki so delili zemljišče na terasi Erjavčeve koče.
V Sloveniji reševalci v gorah vse pogosteje posredujejo tudi v primerih, ko imajo opraviti z neprimerno opremljenimi, preslabo kondicijsko pripravljenimi, nepoučenimi in neodgovornimi pohodniki. Ob tem se pojavlja prepričanje, da je to možno samo v Sloveniji, kjer je reševanje brezplačno, medtem ko je v tujini, kjer je reševanje plačljivo, takšnih primerov bistveno manj.
Javnost se takoj razburi in misli, da je vse naše. Nihče se ne zaveda, da mora nekdo poskrbeti za vse pohodniške poti, koče in infrastrukturo, kar vključuje finančne naložbe. Te stroške morajo prispevati tisti, ki jo uporabljajo in jo na nek način tudi poškodujejo.
Ni neznano, da imajo številne planinske koče v Sloveniji v bližini straniščnih vrat skrinjico za prispevke. Nekakšna donacija, Slovenci imamo raje besedo prispevek, če boste plačali za storitev. Vendar se vse več ljudji izogne, da bi vanj vrgli kakšen kovanec, ker se je preveč enostavno obrniti stran.
Z veseljem pričakujemo priložnost, da z vami delimo svoje zgodbe in se skupaj podamo na to literarno potovanje.