Prodamo? Obnovimo? Pustimo stat in samo izplenimo?

Prodamo? Obnovimo? Pustimo stat in samo izplenimo?

Prodamo? Obnovimo? Pustimo stat in samo izplenimo?

Dnevnik oskrbnika planinske koče

Prodamo? Obnovimo? Pustimo stat in samo izplenimo?

Prodamo? Obnovimo? Pustimo stat in samo izplenimo?

Prodamo? Obnovimo? Pustimo stat in samo izplenimo?

Čas neusmiljeno teče, z njim pa tudi napredek in človeška razvajenost ter razdvojenost. Zdi se, da človeška domišljija v kombinaciji z udobjem ne le presega zdrav razum, temveč ne pozna nobenih meja več. Če jih je sploh kdaj poznala.

Pri tem je pomembno upoštevati tudi starost sogovornikov, saj generacijski razkorak vpliva na videnje in razumevanje tega pobesnelega sveta.

Ne glede na to, ali smo vam všeč ali ne, bo težko kdo rekel, da za kočo ne skrbimo, da je ne vzdržujemo in ne renoviramo po najboljših močeh. In ali ni to bistvo?

Ta prispevek vsebuje vsebino, ki je za nekatere bralce morda neprimerna.

Osebe, ki so občutljive na določene teme, naj bodo pri branju previdne, saj je vsebina lahko moteča ali vznemirljiva. Bralcu svetujemo previdnost.

Upoštevajte naslednje:

Zrela tema: Ta objava obravnava zrele teme, ki lahko med drugim vključujejo nasilje, eksplicitni jezik, spolno vsebino ali druge zahtevne teme.

Sprožilna opozorila: Prispevek lahko vsebuje gradivo, ki lahko pri nekaterih bralcih sproži čustveno stisko ali nelagodje.

Grafična vsebina: Nekateri prizori v tem prispevku lahko prikazujejo grafične ali nasilne situacije.

Sporne teme: Prispevek lahko obravnava kontroverzne teme ali teme, ki spodbujajo razmišljanje. Te teme niso namenjene glavni razpravi, temveč le kot del zgodbe.

Psihološka vsebina: Objava lahko obravnava psihološke in čustvene vidike, ki so lahko za nekatere bralce intenzivni ali zahtevni.

Prispevek izraža izključno mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč celotne ekipe ali kogar koli drugega. Če menite, da ta objava ni za vas, če vam ni všeč ali če menite, da ne bi smela biti tukaj, prenehajte brati in kliknite simbol X v zgornjem desnem kotu brskalnika ali takoj preprosto kliknite F4.

Naročite se na naš podkast in zapise iz dnevnika.
  • Bodite obveščeni, ko pridejo novi podkasti
  • Najnovejša objava dnevnika oskrbnika
  • Pridobite dostop do ekskluzivnih ponudb

Predstavljajte si pogovor med gospodom Francem Uranom, ki je na Vršiču preživel leta 1909–1916 v času gradnje Vršiške ceste, in gospodom Jelenom, ki je leta 1901 podaril, ja podaril, zemljišče, na katerem še danes stoji Erjavčeva koča. Na drugi strani mize pa bi sedela današnja mladina. Pogovor bi bil zagotovo nadvse zanimiv. V zapisih iz začetka 20. stoletja so mnogi trdili, da avtomobili na Vršiču nikoli ne bodo vozili. Danes so redki tisti, ki do Erjavčeve koče pridejo peš. Struktura obiskovalcev se hitro spreminja – le še redki domači gostje jih zanima spanje na skupnih ležiščih. Postali smo individualisti, ki si želimo zasebnosti, sobivanje z neznanci pa nam povzroča vse večje nelagodje.

Koliko gostov prespi v Erjavčevi koči zgolj in samo zaradi nižje cene v primerjavi s Kranjsko Goro, ostaja uganka. Po moji oceni jih je vsaj 40 %. Bitko z “odnesi smeti s seboj v dolino” smo že davno izgubili. Eden najbolj bolečih porazov pa je bila namestitev smetnjakov v sobe – preprosto ni šlo drugače. Gostje so nam smeti dobesedno nosili v roke ali pa jih puščali v sobah. Tudi člani planinskih društev, ki bi morali biti vzor, so nam ob zadnjem obisku zapustili tri velike vreče praznih pločevink pijače, ki so jo popili v koči. Ker lahko.

Prodamo? Obnovimo? Pustimo stat in samo izplenimo?

Prodamo? Obnovimo? Pustimo stat in samo izplenimo?

Ogrevanje in priporočenih 18,5 °C v sobah je preteklost. Redki gostje prosijo, da jim ugasnemo radiatorje, ki so zaklenjeni in jih lahko upravljajo le zaposleni. Seveda z razlogom. Nastavljeni so na 21 °C, vendar si jih tretjina gostov želi na 23 ali celo 25 °C. Ogrevanje v visokogorju stane več kot v dolini, a najlažje in najpogosteje se radiatorji po prihodu v sobo obrnejo do konca, obenem pa se odpre okno. Svež zrak pač zelo paše.

Od zadnje večje obnove koče je minilo 40 let, ko so še vladali časi Josipa Broza Tita. Zgolj za informacijo – umrl je. Skupaj z njim pa tudi socializem, v katerem je bilo prostovoljno delo nekaj samoumevnega. Minili so časi, ki se jih večina mladih sploh ne spomni ali pozna več. Minili so časi, ko so večja podjetja in premožni posamezniki vlagali v obnovo planinskih koč. Te so postopoma propadale in vanje se ni vlagalo. Danes, po štirih desetletjih, so potrebne večjih obnov ali pa celo prodaje, kar razmišljajo tudi nekateri člani našega planinskega društva.

Se morda spomnite, kdaj ste vi nazadnje opravili prostovoljno delo za družbeno dobrobit?

Prodamo? Obnovimo? Pustimo stat in samo izplenimo?

Prodamo? Obnovimo? Pustimo stat in samo izplenimo?

Mi smo se ponosno odločili za obnovo. A kako jo izvesti? Kot postojanko za obiskovalce, ki ne obstajajo več? Brez vidnega napredka? Naj se delamo, da vmes ni minilo 40 let?

Včasih je pralni stroj služil 20 let, danes le četrtino tega časa. Tehnologija je postala nadomestek pridnih rok, ki jih danes primanjkuje povsod. A mnogi se zmrdujejo nad tujo delovno silo – ne samo v planinskih kočah. Kdo naj potem dela? Nam pridete na pomoč? Nižjo plačo kot jo boste zahtevali, cenejše usluge bomo lahko imeli. Lepo bi bilo, da bi lahko brezplačno postregli naše goste.

Ali ste del skupine ljudi, ki bi radi imeli evropske plače in socialistične cene storitev?

Tudi odvisnost od interneta je postala neizogibna. Ker Erjavčeva koča stoji med gorami, signala skorajda ni. Telefonirati je mogoče le na določenih mestih pred kočo, in še to v pravem trenutku. Gostje, ki pri nas prespijo, si želijo internetne povezave, zato smo se odločili za Starlink.

Se strinjam, da postajamo vse bolj hostli ali hoteli in ne več planinske koče. A ne moremo se delati, da čas in napredek ne tečeta naprej. Se morda vi še vedno vozite s “fičkom”? Imate še vedno črno-belo televizijo? Verjetno ne. In tudi od nas tega ne gre pričakovati. Še posebaj ne, od najemnikov. Od oskrbnikov pa ni šlo več, zato so in bomo koče sploh šle v upravljanje najemnikov. Ljudje smo vedno stremeli k napredku, čeprav ta morda ni vedno najbolj zdrav za človeški um.

Iskreno mislim, da na Vršiču ni več planinskih koč, temveč zgolj gostilne s posteljami. Sploh poleti, ko prevladujejo tuji gostje, ki zgodovine in pomena planinskih koč morda sploh ne poznajo. Po drugi strani pozimi, ko je cesta zasnežena, zaprta in neprevozna, koče, ki ostanejo odprte, vsaj malo spominjajo na tiste prave planinske koče. A tiste, ki so dostopne po cesti, to pravzaprav niso več.

Hipokrit je oseba, ki se pretvarja, da ima določena prepričanja, vrednote ali moralna načela, a v resnici ravna v nasprotju z njimi. Gre za hinavca, ki zahteva od drugih neko vedenje ali standarde, ki jih sam ne upošteva.

Primeri hipokrizije so lahko:

  • Nekdo, ki javno zagovarja skromnost in preprostost, a sam živi v luksuzu.
  • Politik, ki obsoja korupcijo, a je sam udeležen v sumljivih poslih.
  • Oseba, ki kritizira druge zaradi neetičnega ravnanja, a se sama obnaša enako.

Hipokrizija je pogosto zaznana kot znak neiskrenosti in pomanjkanja integritete.

Prodamo? Obnovimo? Pustimo stat in samo izplenimo?

Prodamo? Obnovimo? Pustimo stat in samo izplenimo?

Če ne bi vlagali v obnovo in razvoj, kdo bi nas sploh obiskoval? Si želite spati v nekdanjem svinjaku, kasneje kurniku, ki je bil nekoč tudi zimska soba? Na začetku, ko so tam spali planinci, so se zbudili med ledenimi svečami. Lahko pridete. Vedno dobrodošli.

Zato res težko razumem bojevnike iz mestnih kavčev, ki niso bili v gorah že desetletje, a z ogorčenjem kritizirajo tako oskrbnike kot najemnike planinskih koč. Očitki, da gledamo samo še na rentabilnost sploh niso več smešne. Prej zaskrbljujoče. Neutemeljene kritike, ki jih, kot po pravilu, govori hipokrit*. In teh je vsak dan več. Sploh tiste, ki jih obnavljamo in ne zgolj izkoriščamo. O tem izžemanju bi se dalo napisati še marsikaj.

Večno godrnjanje in nesoglasja nam ne bodo prinesla ne dobre volje, ne zdravih odnosov, ne napredka. Brez sprememb bi obstali tam, kjer smo že dolgo. Čas pa bo tekel naprej in od nas zahteval vedno več udobja za goste, ne glede na naše mnenje o njihovi razvajenosti.

Ali pa zapremo in prodamo koče. Počakamo da se sesedejo same vase? Kako bo?

Se nadaljuje…

S spoštovanjem in najboljšimi željami,

Iztok
oskrbnik Erjavčeve koče


Iztok

Naročite se na naš podkast in zapise iz dnevnika.
  • Bodite obveščeni, ko pridejo novi podkasti
  • Najnovejša objava dnevnika oskrbnika
  • Pridobite dostop do ekskluzivnih ponudb
Raziskovanje skrivnosti gorskega stranišča

Ni neznano, da imajo številne planinske koče v Sloveniji v bližini straniščnih vrat skrinjico za...

Mejnik parcele

Po sporazumu, ki sta ga podpisala lastnik zemljišča in lastnik objekta, Planinsko društvo Jesenice, nam...

Planinci? Kdo nas ocenjuje?

Prešeren z zadnjim verzom "rekoč : Le čevlje sodi naj Kopitar" pove, naj vsak kritizira...

Gorsko reševanje v Sloveniji

Javnost se takoj razburi in misli, da je vse naše. Nihče se ne zaveda, da...

Prodamo? Obnovimo? Pustimo stat in samo izplenimo?

Vse je naše in v dobrobit vseh nas, a le dokler imamo profit mi. Če...

Nikoli več na škodo koče

Najprej štalca pol pa kravca. Ali kakor je rekel g. Mile Vreg; Korita ostajajo ista,...

Gorsko reševanje je brezplačno le v Sloveniji

V Sloveniji reševalci v gorah vse pogosteje posredujejo tudi v primerih, ko imajo opraviti z...

Dnevnik oskrbnika planinske koče

Z veseljem pričakujemo priložnost, da z vami delimo svoje zgodbe in se skupaj podamo na...

Prvi najemnik Erjavčeve koče

Ko zvečer nemo sedim na vrtu, obkrožen s tišino in vetrom, ki piha čez prelaz,...

Brezplačna dostava za naročila nad 40 
Send this to a friend