Prvi najemnik Erjavčeve koče

Prvi najemnik Erjavčeve koče

Prvi najemnik Erjavčeve koče

Dnevnik oskrbnika planinske koče

Prvi najemnik Erjavčeve koče

Prvi najemnik Erjavčeve koče

Prvi najemnik Erjavčeve koče

Ko zvečer sedim na vrtu, obkrožen s tišino in vetrom, ki piha čez prelaz, ter gledam na veličastni Prisank in naravo sredi Triglavskega narodnega parka, se ne morem znebiti misli, kako sem se znašel tu. Vedno se spomnim kakšnega trenutka iz preteklosti, vmes pokadim cigarilos, srknem iz kozarca in se, še bolj sproščen in zadovoljen, napotim nazaj v kočo.

Ta prispevek vsebuje vsebino, ki je za nekatere bralce morda neprimerna.

Osebe, ki so občutljive na določene teme, naj bodo pri branju previdne, saj je vsebina lahko moteča ali vznemirljiva. Bralcu svetujemo previdnost.

Upoštevajte naslednje:

Zrela tema: Ta objava obravnava zrele teme, ki lahko med drugim vključujejo nasilje, eksplicitni jezik, spolno vsebino ali druge zahtevne teme.

Sprožilna opozorila: Prispevek lahko vsebuje gradivo, ki lahko pri nekaterih bralcih sproži čustveno stisko ali nelagodje.

Grafična vsebina: Nekateri prizori v tem prispevku lahko prikazujejo grafične ali nasilne situacije.

Sporne teme: Prispevek lahko obravnava kontroverzne teme ali teme, ki spodbujajo razmišljanje. Te teme niso namenjene glavni razpravi, temveč le kot del zgodbe.

Psihološka vsebina: Objava lahko obravnava psihološke in čustvene vidike, ki so lahko za nekatere bralce intenzivni ali zahtevni.

Prispevek izraža izključno mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč celotne ekipe ali kogar koli drugega. Če menite, da ta objava ni za vas, če vam ni všeč ali če menite, da ne bi smela biti tukaj, prenehajte brati in kliknite simbol X v zgornjem desnem kotu brskalnika ali takoj preprosto kliknite F4.

Kljub času, ki neusmiljeno beži in krajša naša življenja, sem zadovoljen z izplenom. Seveda bi takoj podpisal še en brezplačen krog od začetka, če bi le lahko, a celo življenje se trudim ostati realist. Vem, da to ni mogoče, zato sem pristal tu, kjer sem. Na Erjavčevi. Počasi, ko se na glavi že kažejo beli lasje, ko roke postajajo vedno krajše in besedila vedno drobnejša, ko se življenje začne prevešati v jesen, se bom prej ali slej moral sprijazniti z neizpodbitnimi dejstvi.

Še vedno imam dovolj energije in tudi Erjavčeva jo pije bolj, kot je bilo pričakovati. A vseeno sem tu, že tretje leto, kljub zlobnim jezikom, ki so napovedovali, da ne bomo zdržali niti pol leta. Tudi tokrat sem se zgolj nasmehnil.

Hvaležen in še vedno nepotešen, kljub 85+ obiskanim deželam ugotavljam, da je narava na tem koncu sveta, če si le upam priznati in za trenutek zatreti neomajno željo po raziskovanju, ena najlepših na našem planetu. In živeti tukaj je zame neizmeren privilegij.

Voshütte - Erjavčeva koča na Vršiču (leto 1905)

Erjavčeva koča, tu na tem mestu, že od leta 1901

Ljudje smo druga zgodba. Kot posamezniki smo, seveda zgolj po mojem mnenju, kar v redu, v skupinah pa ne toliko.

V življenju sem svoji osebnosti vedno puščal prosto pot. Pogosto sem se čudil samemu sebi. Uspelo mi je, da sem se v življenju ukvarjal le s tistim, kar me je veselilo, in nikoli nisem bil redno zaposlen v dolgočasni službi, ki bi mi ubijala duha ali mi kradla čas zgolj zaradi “dobrega” zaslužka. Če sem nekoč sumil, danes vem. Dober zaslužek, izplen, če želite, je le dobro izkoriščen čas.

Kot večina nas, tudi sam, z odprtimi usti opazujem okolico, spremembe in človeško neizmerno neumnost. Trdo verjamem in hkrati z veseljem pričakujem “veliki pok”, ki nas bo pometel z obličja tega prelepega planeta. Naj bo razlog pohlep, sebičnost, aroganca ali mešanica vsega človeškega idiotizma. Svet je že davno šel v cvet, vaš Bog je že davno ugasnil luč. In medtem, ko se zgodovina še naprej ponavlja, si še naprej lažemo, da bo jutri bolje.

Morda je kriva mati, ki je kot prva sinu lagala, da je nalogo opravil dobro, čeprav je vedela, da temu morda ni bilo tako. Morda je kriva družbena naravnanost demokracije, ki je prodajala laži, da lahko vsak postane, kar hoče. Morda je kriva kakšna druga laž. A v resnici drži dejstvo, da se pogovor med dvema osebama vedno odvija na bolj primitivni ravni udeleženca in ne obratno. In to dejstvo daje rezultat, v katerem živimo.

Erjavceva mountain hut at Vrsic pass in summer

Če pustimo ob strani svet, tudi Slovenci sodelujemo v tej zgodbi človeškega napredka. Samo preberite si kakšne komentarje na katerokoli temo na rtvslo.si in videli boste duha v telesu, človečnost v pravem razvratu. Da komentarjev na Facebooku sploh ne omenjam.

Ko narod ugotovi, da ameriški način vzgoje ni bil pravi in da biti vedno prvi in edini pač ne pije vode, je že davno prepozno.

In človek se odpravi na novo pot. Jaz sem prvi zapazil jabolko, v katerega sem želel ugrizniti. Erjavčeva koča gre prvič v svoji zgodovini, od leta 1901, ko je bila postavljena, ali od leta 1922, ko je prešla v slovenske roke, v najem. Ni pomembno, v katero letnico bolj verjamete, prijavili smo se. In smo se. Še isti dan sem, po svoji navadi, podrl vrata, in čez nekaj tednov smo bili izbrani. Postali smo najemniki Erjavčeve koče.

Danes, z večjim ponosom kot tisti prvi dan, v tej legendarni, zgodb polni, pomembni zgradbi, ki ji mnogi upravičeno pravijo spomenik med kočami in planinci. Da takoj ustavimo mit, ki se plete med ljudmi, ki radi delijo med tiste prave in neprave planince, med naše planince in vaše turiste. Ljudje, ki še vedno brutalno, nepremišljeno in brezobzirno udrihajo po vseh, ki jim niso blizu.

Planinec (tudi gornik) je oseba, ki hodi v hribegore. Je pohodnik, lahko tudi plezalec.

Planinec (tudi gornik) je oseba, ki hodi v hribegore. Je pohodnik, lahko tudi plezalec. Podobni izrazi so hribolazec, gorník, v plezalskem smislu še alpinist. Planinec je pa tudi veliko več, je tudi ljubitelj narave in človek, ki skrbi da narava ostaja čista tudi za prihodnje generacije. V Sloveniji je planinarjenje priljubljena oblika individualne in skupinske rekreacije.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Erjavčeva koča na Vršiču

Zaradi samega spoštovanja sem se predstavil kot ciciban, se učil in srkal modrost od vseh, ki so mi prišli nasproti. Zavedal sem se odgovornosti in želje po dobro opravljenem delu na tem spomeniku, ki letno privabi množice. Kot vse življenje sem ostal naiven in poslušal vsakega, vestno luščil resnico od plevela, želje od spominov in človečnost od napletenih bolezni. Nikoli ne bomo izvedeli, kako dobro mi je uspelo, a dejstvo je, da sem prišel zato, da jo obnovim in da bom na njo tudi sam spet ponosen.

Ker že 30 let ne gledam televizije in ker se trudim, da vse ljudi sprejmem enako, vse dokler ne pokažejo svojega pravega obraza, ne sodim. Dokaj hitro sem razblinil še en mit. Da se ne bi preveč trkal po prsih pa tudi priznam, da sem za ta mit potreboval več časa kot lokalni taksist, ki mi ga je razjasnil v desetih sekundah in me naslednjih 30 sekund nemo in začudeno gledal. Mimogrede in popolnoma ravnodušno mi je pritrdil, seveda je tako, in čakal na moj odgovor, medtem ko sem s težavo požrl slino in nisem spravil niti besede iz ust.

Če na Vršiču vidite avto z Ljubljanskimi registracijami, gre v večini primerov za izposojen avtomobil kakšne družbe, ki le-te izposoja in ne dejansko za Ljubljančane, ki so se prišli izživljat na Vršič in ne poznajo manir.

Naivno sem želel verjeti, da tako visoko človeška neumnost še ni prišla. Tudi tu sem se motil. Prišla je in se razbohotila v vsej svoji slavi. In na polno udriha tudi po narodnem parku.

Pa še to pustim tukaj, ker sam ne bi mogel bolje napisati:

Izzivi današnjega turizma

Omenila sva že bonton in smeti v gorah, katere pa so še druge težave množičnega turizma?

Glavna težava je množičen obisk posameznih destinacij, na primer Triglava (* Enako velja za prelaz Vršič (opomba avtorja)). Ljudi na vrhu je preveč, morali bomo razmisliti in začeti to urejati. Pozitivna rešitev bi bila že to, da se naredijo organizirana plačljiva parkirišča. Jaz sem iz Kamnika, če pogledamo Veliko planino, je preveč avtomobilov in turistov, zato bi bilo treba obisk regulirati na način, kot ga ima na primer italijanski Tre Cime: spodaj je rampa, plača se vstop, ko se preseže dnevna kvota avtomobilov in ljudi, se pot zapre. Tudi pri nas bomo morali začeti tako razmišljati. In o boljšem javnem prevozu. Če bi imeli urejena parkirišča in potem naprej lokalni prevoz, verjamem, da bi ljudje to začeli uporabljati, morda ne naše generacije, ampak naši otroci, vnuki pa zagotovo.

Ampak takoj ko govorimo o plačljivih parkiriščih in omejevanju dostopa, Slovenci negodujemo?

Javnost takoj skoči v zrak, ker vsak misli, da je to vse naše. Nihče se ne zaveda, da mora za vse planinske poti, koče, infrastrukturo nekdo skrbeti, to je povezano s finančnim vložkom in ta mora priti od tistega, ki to uporablja in na neki način tudi uničuje. Ravno prejšnji vikend sem bil v Kočevju na tekmi v gorskem kolesarjenju, kjer so se odlično organizirali, uredili so javno parkirišče, na katerem si za ves dan plačal štiri evre. Ampak ljudje so se pritoževali in avtomobile parkirali ob cesti in po travnikih – normalno, da je kmet, ki ima tam travnik in živino, znorel, ker ni mogel priti gor s traktorjem; jaz bi tudi, če bi tam živel. Na koncu so vsi dobili po 50 evrov kazni za napačno parkiranje, kar se mi zdi prav, še višja kazen bi morala biti. Na takšen način moramo ljudi začeti vzgajati.

Mlad mor’š trpet, da si star navajen.

Toda Slovenci se v Sloveniji nimamo za turiste in takoj bentimo, medtem ko v tujini mirno plačujemo za draga parkirišča.

Točno tako se obnašamo! Problem je, ker ljudje ne gredo v svet. Vsi govorijo, kaj je dobro v Avstriji ali Švici, potem pa ugotoviš, da so bili tam z avtobusom, organizirano, niso pa šli tja sami in tam preživeli nekaj časa, da bi videli, kakšno je dejansko življenje tam. Jaz se zelo rad vrnem v Kamnik, v Slovenijo, ker je doma najlepše – res živimo v čudovitem okolju, imamo odlično kulinariko, čudovite ljudi, samo ceniti vsega tega ne znamo. Slovenci smo velik narod, a nimamo samospoštovanja.

Povezava na članek in tu.

Se nadaljuje…

Erjavčeva mountain Kranjska Gora

S spoštovanjem in najboljšimi željami,

Iztok
oskrbnik Erjavčeve koče


Iztok

Dnevnik oskrbnika planinske koče

Z veseljem pričakujemo priložnost, da z vami delimo svoje zgodbe in se skupaj podamo na... ☘

Prvi najemnik Erjavčeve koče

Ko zvečer nemo sedim na vrtu, obkrožen s tišino in vetrom, ki piha čez prelaz,... ☘

Gorsko reševanje je brezplačno le v Sloveniji

V Sloveniji reševalci v gorah vse pogosteje posredujejo tudi v primerih, ko imajo opraviti z... ☘

Gorsko reševanje

Javnost takoj skoči v zrak, ker vsak misli, da je to vse naše. Nihče se... ☘

Mejnik parcele

Po sporazumu, ki sta ga podpisala lastnik zemljišča in lastnik objekta, Planinsko društvo Jesenice, nam... ☘

0 0 votes
Ocena objave
Naročite se
Obvesti me
0 Komentarjev
Inline Feedbacks
Prikaži vse komentarje
Send this to a friend