Ta objava je prav tako na voljo v:

Raziskovanje skrivnosti gorskega stranišča

Raziskovanje skrivnosti gorskega stranišča

Ni se mi niti sanjalo, kdaj se bo zgodilo, še manj o čem bom pisal v dnevniku oskrbnika. Spletna stran zime na Vršiču so dolge. V to spletno stran smo vložili veliko truda ter časa in verjemite mi, da se tu pišejo zgodbe, ki se jih splača poslušati. Zato sem nekega večera sedel pred računalnikom in se odločil, da bom pri skoraj 50 letih začel pisati dnevnik, ne zaradi sebe, ampak zaradi kraja, kjer sem se zataknil v tem delu življenja. Do zdaj sem prepotoval okoli 85 držav, vendar ta kraj, po naravnih lepotah, prekaša večino vseh, ki sem si jih kdaj videl. Toda popolna slika ni tako bleščeča, kot se zdi na prvi pogled. Niti sanjalo se mi ni, da bom začel s objavo “Raziskovanje skrivnosti gorskega stranišča.” Če bi mi vi to rekli, vam ne bi verjel.

Ta prispevek vsebuje vsebino, ki je za nekatere bralce morda neprimerna.

Osebe, ki so občutljive na določene teme, naj bodo pri branju previdne, saj je vsebina lahko moteča ali vznemirljiva. Bralcu svetujemo previdnost.

Upoštevajte naslednje:

Zrela tema: Ta objava obravnava zrele teme, ki lahko med drugim vključujejo nasilje, eksplicitni jezik, spolno vsebino ali druge zahtevne teme.

Sprožilna opozorila: Prispevek lahko vsebuje gradivo, ki lahko pri nekaterih bralcih sproži čustveno stisko ali nelagodje.

Grafična vsebina: Nekateri prizori v tem prispevku lahko prikazujejo grafične ali nasilne situacije.

Sporne teme: Prispevek lahko obravnava kontroverzne teme ali teme, ki spodbujajo razmišljanje. Te teme niso namenjene glavni razpravi, temveč le kot del zgodbe.

Psihološka vsebina: Objava lahko obravnava psihološke in čustvene vidike, ki so lahko za nekatere bralce intenzivni ali zahtevni.

Prispevek izraža izključno mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč celotne ekipe ali kogar koli drugega. Če menite, da ta objava ni za vas, če vam ni všeč ali če menite, da ne bi smela biti tukaj, prenehajte brati in kliknite simbol X v zgornjem desnem kotu brskalnika ali takoj preprosto kliknite F4.

Ironično je ta planinska koča dobila ime po Franu Erjavcu (1834 – 1887), slovenskem naravoslovcu, potopiscu in pisatelju, ki je napisal knjigo z naslovom “Ni vse zlato kar se sveti”. Najbližji prevod bi se glasil “Zlato za norca.” Bolj se mu ne moremo približati. Nisem bil oskrbnik nobene druge planinske koče in ne morem reči za druge, ampak življenje je kot oskrbnik Erjavčeve planinske koče. To je prav in samo to.

Zato mi tokrat oprostite; ne bom se ustrezno predstavil, kot bi se moral na začetku ali kot bi pričakovali. Ničesar ne pričakujte. Spoznali me boste. To je moj prosti čas. In ker Facebook ne deluje več, da bi bil moj brezplačni psihiater, ker ga ljudje dandanes jemljejo jebela cesta preveč resno in ker je pravi psihiater predaleč od gore, smo, če nam je to všeč ali ne, obtičali tukaj.

Naj bo povsem jasno, da bom pisal le o stvareh, ki so se zgodile, in o svojih razmišljanjih o njih. Če najdete moč in voljo, da ga preberete, ga berite kot pismo bolnika bolniku ali bolnika zdravniku. Odločite se sami in ni vam treba, da mi to poveste.

Ironično je ta planinska koča dobila ime po Franu Erjavcu (1834 – 1887), slovenskem naravoslovcu, potopiscu in pisatelju, ki je napisal knjigo z naslovom “Ni vse zlato kar se sveti”. Najbližji prevod bi se glasil “Zlato za norca.” Bolj se mu ne moremo približati. Nisem bil oskrbnik nobene druge planinske koče in ne morem reči za druge, ampak opisujem le prigode iz življenja kot oskrbnik Erjavčeve koče. To je prav in samo to.

Zato mi tokrat oprostite; ne bom se ustrezno predstavil, kot bi se moral na začetku ali kot bi pričakovali. Ničesar ne pričakujte. Spoznali me boste. To je moj prosti čas. In ker Facebook ne deluje več, da bi bil moj brezplačni psihiater, ker ga ljudje dandanes jemljejo jebela cesta preveč resno in ker je pravi psihiater predaleč od gore, smo, če nam je to všeč ali ne, obtičali tukaj.

Naj bo povsem jasno, da bom pisal le o stvareh, ki so se zgodile, in o svojih razmišljanjih o njih. Če najdete moč in voljo, da ga preberete, ga preberite kot pismo pacienta za pacienta ali od pacienta za zdravnika. Odločite se sami in ni vam treba, da mi to poveste.

Naslovnica knjige “Ni vse zlato kar se sveti“

Najboljši letni čas

Najprej se je torej pojavila ideja, ki še vedno obstaja, da bi pisali o stvareh, ki se nam zgodijo v življenju. Razumeti morate, da vsak dan spoznavamo nove ljudi z vsega sveta, zato ni dolgočasno – niti približno. Resnica je, da vsi vemo, da ne bomo preživeli veliko časa skupaj, zato je napetost visoka, hitra in močna – ves čas, 365 dni na leto, ves čas. Spomnim se srečanja s skupino pohodnikov, ki so bili navdušeni nad lepoto naše okolice. Spomnili so nas, zakaj počnemo to, kar počnemo, da varujemo in delimo to naravno lepoto z drugimi.

Z majsko zarjo se znajdemo v mirnem vmesnem obdobju, v tišini pred nevihto poletne sezone. Skrbno vzdrževana koča je pripravljena na prihod večjega števila obiskovalcev. Vendar sezona še ni v celoti zacvetela, saj deževno vreme še vedno zadržuje množice. V koči zato še ni živahnega vrveža, vendar je tu nekaj prijaznih, lahkotnih popotnikov in celo peščica avanturističnih planincev, ki miru dodajajo pridih razburjenja.

Ovce so se vrnile, krave še ne

Če me kdo vpraša, je to najboljši čas za obisk naših krajev. Prav danes so domačini izpustili skupino ovac nazaj v življenje, kjer se lahko prosto gibljejo in uživajo v lepoti in privilegijih Triglavskega narodnega parka. To dejanje ne zagotavlja le ohranjanja našega edinstvenega ekosistema, temveč našim obiskovalcem omogoča, da so priča harmoniji narave. Sami se lahko prepričate, kako so ovce srečne in varne, saj še ni veliko ljudi, zato lahko uživajo v travi in ne v nezdravem čipsu ter ostali človeški hrani, s katero jih krmijo mimoidoči in jih lahko celo ubije. To se ne dogaja poredko.

Ovce so se vrnile na prelaz Vršič

Vedno znova se spomnim, kako zabavno je opazovati ljudi, ki niso navajeni na prosto tekanje živali. Tudi moje srce, ja, še vedno ga imam, je prvih nekaj dni, ko so vrnejo, vedno začelo hitreje biti. Na terasi sem sicer že tekal z metlo, da bi jih prestrašil, a pustimo to. Ne morete si predstavljati, kako hitro lahko ovce zminerajo celotno teraso, da sploh ne omenjam krav in njihovih bomb… Vendar morajo krave še vedno priti. Prišli bodo čez dva do tri tedne in bitka se bo začela. Še enkrat! Vsako leto znova.

Želel sem vstaviti podatek o tem, koliko (če se prav spomnim, je številka ogromna, več kot polovica) otrok na Zemlji misli, da so krave rožnate zaradi propagande Milke. Začel sem iskati v Googlu, da bi podprl to trditev, in našel tole: Žal mi je, Američani. Nič nimam proti vam, žal smo vsi v istem čolnu.

Po podatkih The Washington Post samo v ZDA več kot 16,4 milijona ljudi meni, da da je čokoladnomleko dajejo rjave krave.

To je 328 milijonov ljudi po vsem svetu, če upoštevamo ZDA pokrivajo približno +/-5 % svetovnega prebivalstva. Teh 328 milijonov vključuje samo odrasle osebe.

povezava

Raziskovanje skrivnosti gorskega stranišča…

Ena od letošnjih izboljšav, vsaj za nas, če ne za vas, so bila nova vrata na hodniku, ki ločijo nadstopja. Zgodba se je začela s tem, da bi preprečili hrup za goste, ki spijo v koči, in obratno, da bi se izognili hrupu od njih in do kraja, kjer spimo mi. Pravično.

Med čakanjem na izdelavo vrat smo si privoščili izlet iz Vršiča v Pariz. En večer smo se ustavili v Lyonu v Franciji, parkirali avto na ulici, plačali 66 EUR za 24 ur parkiranja in jedli v lokalni restavraciji. Prvič sem videl kljuko, ki se ni odprla, če nisi vrgel kovanca v stranišču restavracije, kjer sem jedel. Eno kljuko sem kasneje naročil za nas.

Glavni razlog je bil, da smo sezono, preden nam je skoraj zmanjkalo vode. Očitno nimamo povezave z vodovodom; edina voda, ki jo dobivamo, prihaja z gore. Isti strim si delimo s tremi drugimi kočami. Zato ni treba biti genij, da bi razumeli, da moramo z vodo čim bolj varčevati. Zato imamo na tokih tuš in dve minuti tekoče vode za vsakega gosta. Nekatere druge planinske koče v Sloveniji imajo eno minuto. Za pojasnilo tistim, ki tega ne poznajo, naj povem, da nismo ne hotel ne hostel, temveč planinska koča. Enako, enako, vendar drugače.

Pozimi so bila ta vrata ves čas odprta. Ni ga treba zapreti. V okolici ni veliko ljudi in veliko je snega. Maja pa začne prihajati več ljudi, ki se gredo samo nasititit. Brez pozdrava, brez zahvale, samo sik. Zato odbijem vrata.

Raziskovanje skrivnosti gorskega stranišča? Toda zakaj?

Tu smo, ker imamo radi svoje delo, ker imamo radi kraj, kjer živimo, in ker radi spoznavamo (večino) ljudi.

Kakšen šok

Istega dne sem prebral, ne da bi mi bilo mar, pregled na eni strani o tem, kaj se dogaja v koči, ki jo zdaj zaračunavamo stranišče. Ocena je na strani, kjer lahko vsakdo napiše oceno, tudi če koče še nikoli ni obiskal. Kje je smisel? Da, govorim o pregledih v Googlu.

Najprej je problem voda. Drugič, spomnim se razburjenja pred približno 20 leti, ko so na Finskem začeli zaračunavati pitno vodo. Ne za vodo, ker je pri nas zaračunavanje vode nezakonito, kar velja tudi za Finsko, ampak za storitve. Plačati moramo sodelavcu, da prinese vodo, očisti steklo, plača elektriko, milo itd. Ob vsem tem pa se pretaka še več vode. Verjemite mi, ni mi mar, da izgubim nekaj kovancev, vendar si ne morem privoščiti, da bi izgubil še več vode. Ni ga več.

Raziskovanje skrivnosti gorskega stranišča

Ni neznano, da imajo številne planinske koče v Sloveniji v bližini straniščnih vrat skrinjico za prispevke. Nekakšna donacija, če boste plačali za storitev. Vendar se ljudje izogibajo, da bi vanj kaj prevečkrat vstavili, ker je to preveč enostavno. samo oditi. Nekdo mora očistiti vaše govno literarno, dati nov papir in milo, umiti tla in prepogosto tudi stranišče, ker je pretežko splakovati vodo. Po potrebi dvakrat. Če ga bo nekdo prišel očistiti samo za zabavo, bodo prekleta vrata ostala odprta. Obljubim. Potem je treba greznico čistiti pogosteje, in če smo v narodnem parku, so stroški višji.

Potoval sem po svetu in ne spomnim se veliko narodnih parkov brez vstopnine v tistih časih. Prav tako se ne spomnim, da bi kateri od njih ponujal brezplačno parkiranje. Ali mislim, da je treba vse napolniti? Ne. Vendar je to najlažja, če ne celo edina rešitev za preprečevanje tovrstnih težav. Ljudje, ki v koči prenočijo vsaj eno noč, jo imajo zagotovo brezplačno. Ko se avtobus ustavi na brezplačnem parkirišču, nas ljudje obiščejo, da bi se odžejali. Žal mi je, fantje. Pojdite na bencinski servis. Oh, počakajte. Tam morate plačati tudi za stranišče. Sranje.

Evropa bi potrebovala deset zelo mokrih let, da bi se podzemni vodni zbiralniki napolnili.

Mi, ki nismo priključeni na vodovodno omrežje, že čutimo posledice, ko odpremo pipo in iz nje ne priteče niti kapljica vode.

povezava

Trainspotting zvezde McGregor v vlogi tipičnega narkomana iz 90. let, Marka “Rent Boya” Rentona, ki v tem prizoru spleza v straniščno školjko in plava po njej, da bi vzel pest opijevih svečk, ki jih uporablja, da bi se odvadil heroina.