Slovenski spomin na soško fronto

Slovenski spomin na soško fronto

Ta objava je prav tako na voljo v: Angleščina Angleščina Avstrijski Bosanski Nizozemščina Hrvaški Češčina Danščina Nizozemščina Finski Francoščina Nemščina Madžarski Italijanski Poljski Srbski Slovaščina Španščina Švedščina Švicarski

Slovenski spomin na Soško fronto

Slovenski spomin na Soško fronto

Slovenski spomin na soško fronto

Vojaška zapuščina Vršiča in okolice

Slovenski vojaki na soški fronti so namišljena celota, sestavljena iz zelo različnih ljudi slovenske narodnosti z različnimi vojaškimi položaji, izkušnjami in pogledi na vojno, državo ali celo domovino. V spoznavnem procesu glede položaja in čustvenega izražanja slovenskih vojakov je treba te omejitve resno upoštevati, da zaradi strukture virov ne bi preveč posploševali posameznih izkušenj in zapadli v motivacijske in propagandne vzorce dobe. Kljub temu je mogoče sklepati, da so se slovenski vojaki spopadali in v celoti doživljali stiske vojaškega življenja, značilne za bojevanje na razmeroma stabilnih frontnih črtah, v jarkih in stebriščih, med pogostim streljanjem in bližnjim bojem. Slovenske vojake je še posebej opredeljeval odnos do bližnje domovine, ki je obsegala Slovenijo oziroma Kranjsko, Koroško in Štajersko. Pri večini slovenskih vojakov je ta okoliščina prispevala k bolj osebnemu odnosu do vključevanja v bitkah na Soški fronti. Pomagala jim je tudi ublažiti stisko življenja in spopadov na fronti ter razviti višjo bojno moralo.

Slovenski spomin na Soško fronto

Slovenski in drugi vojaki v svojih spominih in pričevanjih izražajo pretresljivost bojevanja na frontah, ki je preseglo meje njihovih pričakovanj, trpljenja in boja. Poleg tega prikaza, ki, kot kaže, ne presega palete izkušenj in čustev, ki so jih občutili vojaki drugih narodov, je soška fronta še posebej edinstvena, saj je poleg bojev na Krasu, v Gorici in dolini Soče nosila posebno duševno energijo. Ta energija je izhajala iz njenega ozemeljskega položaja – bila je na zemlji, ki so jo vojaki slovenske narodnosti večinoma prepoznavali kot del svoje narodne in etnične dediščine. Ob tej fronti se je pojavila tudi narodnoobrambna pripoved: boj proti izdajalskemu Italijanu, ki si je želel vzeti slovensko zemljo.

Vojni ujetniki in avstro-ogrski vojaki mimo skladišč in bolnišnice v bližini Vossove koče, današnje Erjavčeve Koče.

Vojni ujetniki in avstro-ogrski vojaki mimo skladišč in poljske bolnišnice v bližini Voss Hut, današnji Erjavčeva koča.

(last Uroša Koširja)

Slovenski spomin na Soško fronto

Spomin na soško fronto je skupen tudi številnim civilnim prebivalcem Slovenije, čeprav so jo doživeli neposredno ali pa so jih njene posledice prizadele posredno, saj je njen vpliv segel globoko v zaledje in zajel velik del slovenskega etničnega ozemlja (Guštin, 2005, str. 64-70). Mnogi Slovenci so vzpostavitev bojišča najbolj neposredno doživeli, ko so opazovali nekatere od približno 30.000 prebivalcev Goriške, Krasa in doline Soče, ki so bili ob vzpostavljanju frontne črte prisiljeni hitro zapustiti obmejna območja.

Za “goriške begunce” je soška fronta pustila še globlji pečat, saj so bili ti pretežno podeželski prebivalci prisiljeni zapustiti svoja posestva in se ne le preseliti v neznano – v začasna taborišča ali k sorodnikom – temveč tudi popolnoma spremeniti svoj način življenja (Svoljšak, 2010, str. 228-240). Kako naj spomin na soško fronto ne bi pustil pečata na članih “transportne enote” Prostovoljnega gasilskega in reševalnega društva Ljubljana, ki so dnevno prostovoljno prevažali ranjene vojake z ljubljanske železniške postaje v številne improvizirane vojaške bolnišnice v mestu in nazaj na vlake? V štirih letih so prepeljali 1.500.000 ranjencev (ZAL 1).

Na tisoče prebivalcev zahodne in osrednje Slovenije je z zaskrbljenostjo poslušalo pokanje artilerijskih bombardiranj, zlasti tistih, ki so se zgostila na začetku soških bojev in so odmevala vse do Ljubljanske kotline (Guštin, 2005, str. 71). Dnevno časopisje je opozarjalo na italijansko grožnjo:

“Nevarnost, ki vam grozi od starega sovražnika, je na jugu združila ves jugoslovanski narod. Mi vidimo in vemo samo to: Avstrijska stvar je danes jugoslovanska stvar. Ta dežela je avstrijska in jugoslovanska. Avstrijski sovražnik ne more biti naš prijatelj, tako kot naš sovražnik ni bil, ni in ne bo avstrijski prijatelj. Da je tako z Italijani, je jasno tudi Srbom zunaj Avstrije. Danes se ves jugoslovanski svet dviguje z gromkim vzklikom proti italijanski predrznosti. Besede vodje Hrvaško-slovenskega kluba, doktorja Korošca, so odmevale kot signal: “Roki stran od naše zemlje in naše usode!”” (Slovenec, 25. maj 1915, str. 1).

Soška fronta je skrbela tudi intelektualce in politike. Zanje je postala dodaten razlog za skrb in globljo povezanost z avstro-ogrsko državo in vojsko, saj je soška vojska varovala slovensko ozemlje pred vojnim uničenjem in posredno branila ne le meje avstro-ogrske monarhije, temveč tudi slovenske dežele in državne meje (Škerl, 2007).

Poleg politikov se je za zvestobo cesarju odločil tudi mladi Jože Šinc iz Breginja, ki je bil prepričan, da jih le cesar in močan imperij lahko obvarujeta pred Italijani in njihovim kraljem, ki si je prizadeval zavzeti slovensko ozemlje. Kot prebivalec Breginja se je dobro zavedal, kaj pomeni živeti pod italijansko oblastjo. Spomin na leto 1866, ko so Italijani priključili Benečijo in Rezijo, je bil na tem območju še vedno zelo živ (Šimac, 2002, str. 194).

Pogled na skladišče Fassungsstelle Vosshütte pod današnjo Erjavčevo kočo. V prvem letu vojne so bili za skladiščenje postavljeni različni vojaški šotori, ki so jih pozneje nadomestile lesene konstrukcije.

Pogled na skladiščne prostore Fassungsstelle Vosshütte pod sodobnim Erjavčeva koča. V prvem letu vojne so bili za skladiščenje postavljeni različni vojaški šotori, ki so jih pozneje nadomestile lesene konstrukcije.

(last Uroša Koširja)

Slovenski spomin na soško fronto

Slovenski vojaki so soško fronto doživeli še bolj neposredno in so se je pozneje živo spominjali. Za slovenskega nabornika, mobiliziranega leta 1914 ali v prvih mesecih leta 1915, je bila soška fronta druga fronta po Galiciji ali Karpatih. Večina slovenskih vojakov, ki so bili že bojno utrjeni s prejšnjih front, je na soško bojišče prišla šele v začetku poletja 1915. Do takrat so prvi ešalon, poslan na fronto, sestavljali predvsem rezervisti in vojaki, ki so čakali na dodelitev za dopolnitev matičnih frontnih enot oziroma nadomestnih bataljonov. Izkušnja soške fronte je bila zanje precej drugačna v primerjavi s frontnimi vojaki, ki so jim sledili.

Vzdušje ob izbruhu sovražnosti z Italijo je vsaj pet let pozneje slikovito opisal Ivan Matičič, vojak 27. domobranskega pehotnega polka, ki se je maja 1917 preimenoval v 2. gorski strelski polk:

“Deveti pohodni bataljon našega polka se je moral premakniti na goriško fronto, ker je Italija izdala svojo zaveznico Avstrijo. Nekaj tednov smo se potepali po tolminskem območju in kopali jarke. Ko je vojna postala neizogibna, smo se 20. maja 1915 povzpeli na goro do cerkve svete Marije levo od Tolmina in jo zasedli. Na binkoštno nedeljo ob treh zjutraj smo prejeli kratko telefonsko sporočilo: “Od polnoči smo v vojni z Italijo. Pripravite se! Ta nepričakovana novica nas je pretresla. Pogledali smo drug drugega in se grenko nasmehnili. Poročnik Ringel, ki se je zdel pogumen mož, a je na koncu pobegnil v zadnje linije, je začel stiskati pesti: “Hvala Bogu! Končno je prišla priložnost, da se krvavo maščujemo za vse zahrbtne spletke in zločine, ki so nam jih prizadejali! Počakajte, italijanski hinavci, ničvredni ščurki, dobili boste, kar vas čaka, čeprav nas je le nekaj! Začnimo, fantje!” (Hmelak, 1968, str. 36-37).

Slovenski spomin na soško fronto

Slovenski spomin na soško fronto

Slovenski spomin na soško fronto

SLOVENSKI VOJAK

Kdo je bil slovenski vojak na soški fronti? Slovenski vojaki si tako kot drugi niso izbirali bojišča, ampak je njihovo dodelitev na soško fronto določilo vojaško poveljstvo, ki je enote razporedilo na tri fronte: vzhodno, balkansko in jugozahodno, ki jih je morala vzdrževati avstro-ogrska vojska. V dveh letih in pol bojev med morjem in Rombonom je bilo na določenih točkah vzdolž 90-kilometrske fronte več opaznih koncentracij slovenskih enot.

Sprva so bili v hudih razmerah napoteni nadomestni bataljoni slovenskih polkov. Do poletja 1915 je bil 27. domobranski pehotni polk večino časa od leta 1915 do oktobra 1917 nameščen v Zgornji Soški dolini. Na Krasu je bil 17. pehotni polk nameščen do pomladi 1916, ko je bil premeščen v enote, ki so se pripravljale na veliko ofenzivo v Beneško nižino, in se na soško fronto ni več vrnil. 87. pehotni polk je bil nameščen na goriškem sektorju fronte, 7. in 47. pehotni polk – ki sta predstavljala večino “slovenskih polkov”, osrednjih pehotnih enot z največjo koncentracijo vojakov s slovenskega etničnega ozemlja – pa sta vojaško pripadala korpusu v Gradcu. Med njimi je bilo manj primorskih vojakov, saj je bil 97. pehotni polk, ki so ga sestavljali predvsem možje s Primorske, zaradi prisotnosti italijanskih vojakov v svojih vrstah ves čas vojne razporejen na vzhodno fronto.

Slovenski vojaki, vključno s častniki, so poleg pripadnikov različnih narodnosti služili tudi v artilerijskih, transportnih in drugih specializiranih enotah ter celo kot piloti v letalstvu (Guštin, 2006, str. 138-139). Tako lahko govorimo o raznoliki, a hkrati celoviti in obsežni vojaški izkušnji slovenskih vojakov na soški fronti. Mnogi so svoje izkušnje zapisali in nam jih posredovali.

Dokler ne bo na voljo podrobnejša analiza podatkov o padlih vojakih s slovenskega ozemlja, ostaja odprto vprašanje, ali je bila soška fronta tisto bojišče velike vojne, kjer je življenje izgubilo največ slovenskih vojakov.

Projekt Zbiranje podatkov o vojaških žrtvah prve svetovne vojne v Sloveniji se je začel leta 2015, od novembra 2018 pa je baza podatkov javno dostopna. V projektu sodeluje šestnajst institucij in posameznikov, koordinator pa je Inštitut za novejšo zgodovino.

Slovenski spomin na soško fronto

Slovenski spomin na soško fronto

SPOMINJANJE IN DOŽIVLJANJE PRVE SVETOVNE VOJNE

Velika vojna je s svojo obsežnostjo in preseganjem prej znanih in možnih meja nehote prevzela vlogo velikega promotorja pismenosti (Svoljšak, 2011, str. 523). Vojaki, ki so bili večinoma pismeni na osnovnošolski ravni, so začeli dokumentirati svoja doživetja vojne na bojišču in urejati zadeve doma. Med viri o veliki vojni se je ohranilo precejšnje število pisem vojakov s fronte in dnevniških zapisov. Pisanje pisem je postalo priljubljena in pogosto edina možna oblika komuniciranja s civilnim mikrosvetom, družinami in prijatelji. Tako so poleg višjih, bolj izobraženih in pismenih slojev pisali tudi navadni ljudje. Obe skupini sta s pismi delili svoje želje, hrepenenja in stiske ter tako ohranjali stike s svojimi bližnjimi. Tudi za najbolj togimi in neizrazitimi besedami je mogoče zaznati boje, strahove in upanje njihovih piscev (Luthar, 2000, str. 17). Lahko bi rekli, da so se v intimnem doživljanju vojne zabrisale razlike med družbenimi razredi.

Enako velja za dnevnike vojakov in njihovih bližnjih. Luthar ugotavlja, da je bilo pisanje namenjeno premagovanju grozot in napetosti vojne ter iskanju racionalnosti v njenih dogodkih. Pisanje je vojakom omogočalo, da so v množicah ohranili občutek intimnosti. S psihoterapevtskega vidika je pisanje služilo kot sredstvo za reševanje osebnih kriz in izražanje obupa, pa tudi kot želja po izboljšanju osebnega položaja, predvsem pa za razbremenitev čustvenega pritiska. Pisanje dnevnika je ponujalo umik v svet, ki je lahko prenesel vojne grozote, in pomagalo vojakom ohraniti zdravo pamet (Luthar, 2000, str. 529). Razmišljanje o svojih stiskah je mnogim ljudem tudi pomagalo preživeti vojno.

Dnevniki so celovitejši vir za rekonstrukcijo miselnosti in intimne zgodovine sodobnikov kot pisma. Dnevniki predstavljajo necenzuriran odsev dogodkov in v nasprotju z bolj ali manj cenzuriranimi pismi razkrivajo veliko več o čustvenem in materialnem življenju med prvo svetovno vojno (Luthar, 2000, str. 20).

Nasprotno pa vojni spomini opisujejo vojno, kot se je avtorji spominjajo s časovne distance. Ta distanca je bila ključna pri oblikovanju teh spominov. Zaradi nje poznejši spomini ne kažejo enakega obupa in jeze nad izkušnjo vojne, kot ju najdemo v sočasnih dnevniških zapisih. Vojno je doživljal predvsem mlad človek, ki je življenje in smrt občutil z drugačno intenzivnostjo kot v času miru. Za razumevanje sprememb, ki jih vojna povzroči v človeku, sta potrebna čas in vzpostavitev distance do tega, česar se pisec spominja o sebi (Svoljšak, 2011, str. 527-528).

Avtobiografski viri ne zagotavljajo celovitega pogleda na vojne izkušnje, temveč razdrobljen vpogled v duševni svet, čustva in doživetja piscev. Dnevniki, pisma in spomini nam veliko povedo tudi o okolju, v katerem je vojak doživljal vojno, kar pomeni, da jih zaznamujejo tudi segmenti objektivnih dogodkov (Verginella, 2005, str. 178).

Nekdanji avstrijski vojak Hans Pölzer je v svojih spominih opisal zadnje tri dni, ki jih je preživel ob reki Soči. Pripadniki 6. pehotne divizije(6. K.u.K. Infanterie Division), vključno s Pölzerjem, so v bližino Prvačine prispeli z vlakom med 28. oktobrom in 1. novembrom. Od tam so zasedli položaje vzdolž frontne črte in sodelovali v 4. soški bitki od 10. novembra do 14. decembra 1915. Ko je opisoval stanje obrambnih jarkov, je ugotavljal, da lesene deske in strehe, pokrite s filcem, niso mogle vzdržati stalnega artilerijskega obstreljevanja. Na območju je bil v deževnem obdobju in je podal pretresljiv opis razmer v komunikacijskih jarkih. Po jarkih je teklo gosto, mastno blato rdečkasto-rjave barve, ki je med dežjem pronicalo iz vsake skalnate razpoke. V številnih jarkih se je blato nabralo do te mere, da je segalo čez glavo odraslega človeka, v njem pa so plavali deli razpadajočih človeških trupel (Pölzer, 2011, str. 4-15).

Slovenski spomin na soško fronto

Slovenski spomin na soško fronto

Slovenski spomin na soško fronto

SLOVENSKI VOJAKI NA SOŠKI FRONTI

Slovenska vojna pričevanja so predvsem zgodbe vojakov, ki so služili v takratni avstro-ogrski vojski. Ta pričevanja so bila napisana brez občutka krivde ali opravičila za služenje v “tuji” vojski. Sodelovanje v vojni so razumeli kot del vojaške dolžnosti, ki so jo opravljali lojalno in temeljito, ne glede na bojišče (Svoljšak, 2009, str. 314). V širšem smislu so se težje sprijaznili s tem, da so bili napoteni na bojišča v Srbiji in Rusiji. Med začetnimi boji v Galiciji so se avstro-ogrski vojaki prvič srečali z industrijsko vojno, kar je bila nepredstavljiva izkušnja ne le zanje (Bobič, 2014, str. 86).

Soška fronta se je od prejšnjih vojnih izkušenj razlikovala le po tem, kako jo je oblikovalo okolje – gore namesto ravnin in kamen namesto mehke zemlje. Pomemben dejavnik je bila tudi moralna komponenta, ki bi jo lahko opisali kot okrepljeno domoljubje in posledično izboljšano bojno moralo. Močno zavedanje slovenskih vojakov, da obramba soške fronte pomeni tudi obrambo domovine, je mnoge med njimi motiviralo. Po italijanski vojni napovedi Avstro-Ogrski monarhiji so slovenski vojaki začeli boj ob Soči razumeti kot nujen poziv k obrambi domovine. Govorili so celo o “hrepenenju” po tem, da bi šli v boj proti “Lahi” (pogovorni izraz za Italijane).

Andrej Dobravec, ki se je boril na balkanski fronti, a so ga zaradi revmatizma poslali v zaledje, je prosil lokalnega duhovnika, naj v njegovem imenu napiše pismo vojaškemu poveljstvu in ga pošlje na italijansko fronto. Duhovnik je prošnjo poslal s toplim priporočilom. Podobno je pisal tudi slovenski vojak z meje z Italijo: “Smo slovenske krvi in smo jo pripravljeni preliti za slovensko zemljo, če bo treba.” (Bobič, 2014, str. 86-87).

Pripravljenost žrtvovati se za obrambo države in nacionalnih interesov so priznavale tudi vojaške oblasti. V avstrijskih uradnih poročilih je bilo zapisano, da so slovenski vojaki kljub svojim jugoslovanskim težnjam prisluhnili cesarjevemu pozivu in upali, da bodo kot nagrado za zvestobo cesarju dosegli politično avtonomijo. Z veseljem so bili menda pripravljeni žrtvovati vse, tudi zadnjo kapljo krvi. Slovenski fantje so se povsod borili in prelivali kri za svojo domovino. Ravnanje posameznih slovenskih enot je bilo opisano kot zgledno (Svoljšak, 2009, str. 299).

Z italijansko vojno napovedjo in prvimi napadi na avstro-ogrske položaje onkraj meje se je začel “krvavi ples” z novim in mogočnim sovražnikom, ki ga ni bilo mogoče podcenjevati. Avstro-Ogrska se je zdaj soočila z dodatno, dolgotrajno fronto in kljub tihim sumom in ugibanjem je italijanska vojna napoved prišla nepričakovano. Naslednje poglavje ponuja vpogled v osebni svet posameznikov, ki so se borili na soškem bojišču in so svoje izkušnje dokumentirali v nam dostopnih dnevnikih.

Vojaki, ki so imeli priložnost primerjati različne fronte, so soško fronto doživljali kot drugačno, še bolj zahtevno in nevarno. Izkušeni avstro-ogrski vojaki, ki so se pred tem borili v Galiciji in Karpatih, so vojno na soškem bojišču opisovali s spoštovanjem in strahospoštovanjem. “Možje in častniki, ki so se borili na galicijskem bojišču, pravijo, da še nikoli niso doživeli česa tako strašnega, kot je to, kar vidijo tukaj,” je zapisal artilerist Mihael Mohor (Svoljšak, 2014, str. 16).

Kaj je bilo tako grozno? Na soškem bojišču je frontna črta potekala skozi visoke gore in Kras, kjer je bil pritisk napadalcev najmočnejši. Na skalnatem kraškem terenu so imeli branilci slaba zaklonišča, njihovo kopanje pa je zahtevalo veliko več napora. Enote s premajhno močjo so komaj zadoščale za vzdrževanje linije. Neustrezna prometna infrastruktura, ki jo je v naglici zgradila vojska, je poslabšala komunikacijo s zaledjem in otežila pravočasno in zadostno oskrbo. Skalnati kraški teren je povečal učinke artilerijskega obstreljevanja. Ofenzive na soškem bojišču so se začele z večurnim topniškim obstreljevanjem, ki so mu sledili napadi pehote po poljih, prepredenih z žičnatimi ovirami. Vojaki so skušali ustaviti napadalce z zadnjimi preostalimi močmi v boju od blizu. Preživeli so ponoči utrjevali uničene jarke in kopali zaklonišča.

Stalno pomanjkanje vode je bilo na kraški fronti velik problem. Oskrba vojakov na fronti s hrano je bila slaba in neredna. Čez dan so se branilci izogibali gibanju, da ne bi razkrili svojih položajev. Poleg stalnega italijanskega obstreljevanja so se branilci ob Soči pogosto soočali tudi z izzivi vremena. Močno deževje in veter sta uničevala njihova zaklonišča, hudourniki pa so jih odnašali. Ko se je obstreljevanje za kratek čas umirilo, so se vojaki lotili popravila jarkov (Hrovat et al., 2015). Kar je bilo uničeno čez dan, so skušali popraviti ponoči. Čeprav se je italijansko topništvo ponoči običajno ustavilo, so branilce ogrožale italijanske ostrostrelske patrulje, ki so ležale zakopane, včasih le nekaj metrov od branilcev, in streljale vso noč.

Zaklonišča so bila v ruševinah, izgube so bile velike, ranjenci so stokali in prosili za vodo. Ivan Matičič je njihove razmere opisal kot neznosne (Hmelak, 1968, str. 65, 87). Vojaki so po 14 dneh ali treh tednih na frontni črti nestrpno pričakovali olajšanje, da so se lahko umaknili v zaledje (Videmšek, 2014).

Pomanjkanje vode je bila pogosta težava vojskujočih se strani tudi na drugih bojiščih. Zanimivo pripoveduje Vladislav Fabjančič, ki se je kot prostovoljec boril v srbski vojski, tudi v bitki pri Ceru. Zapisal je: “Pri nekem vodnjaku v bližini Uba sem imel priložnost biti priča in sodelovati v ostrem nočnem boju za vedro (vode; op. p.). Seržanti in častniki, ki nam niso dovolili piti – ker odmor ni bil odrejen -, so bili takoj potisnjeni na stran. Vsak vojak z močnejšimi pestmi je dobil pijačo. Jenko (Avgust Jenko, prav tako prostovoljec; op. p.) in jaz sva bila med njimi. To, da sva dobila udarec po hrbtu s ploskim delom sablje, naju ni preveč motilo. Strašna žeja je bila vsaj začasno potešena.” (ZAL 2).

Russian road on Vršič pass

Slovenski spomin na soško fronto

Slovenski spomin na soško fronto

Visoka intenzivnost bojev, zlasti na Krasu, je bila še posebej obremenjujoča. Italijansko topništvo je močno obstreljevalo oskrbovalne linije, kar je prisililo k prizadevanjem, da bi to vprašanje rešili z nočno dostavo hrane (Stergar, 2015, str. 4-5). Franc Grošelj, zdravnik na soški fronti in pripadnik vojaške zdravstvene enote, je pripovedoval, da so vojaki med boji jedli le enkrat na dan, običajno zvečer, okoli 23.00. Ko se je obstreljevanje umirilo, so se vojaki ukvarjali s popravilom jarkov (Hrovat et al., 2015).

Velik problem je bila oskrba z vodo in žeja, saj je na Krasu in v visokogorju vode primanjkovalo. Kljub varovanim vodnjakom in prepovedim pitja nečiste vode so vojaki po pričevanjih pili vsako vodo, ki so jo našli, kar je povzročilo širjenje nalezljivih in nevarnih črevesnih bolezni. Vojaške oblasti so začele graditi vodovode in si prizadevale za redno dobavo vode, vendar so minili meseci, preden jim je to uspelo (Štepec, 2016, str. 33).

Pritiski na bojišču so številne branilce pripeljali na rob norosti, za kar sta bili krivi tako Avstrija kot Italija. Avstriji so očitali, da jih je pošiljala v smrt, Italija pa jih je pobijala (Hmelak, 1968, str. 88). Slovenski branilci so prezirali italijanski ozemeljski pohlep. Ivan Matičič je svoje ogorčenje izrazil v svojih spisih: “Kam gre ta italijanski hudič? Ta pohlep se mora vsakomur gnusiti do dna duše. Že prvi dan so trdili, da je njihovo ljudstvo osvobojeno. Zakaj pa še naprej napredujejo v našo deželo? Gotovo ne mislijo, da nas osvobajajo?” (Hmelak, 1968, str. 88).

Po vojni napovedi Italije so se ponovno pojavili slovenski stereotipi o “izdajalskih Italijanih” (Stergar, 1996, str. 71). Glede na to, da so bili vojni cilji Italije dobro znani in da je bila vsebina Londonske pogodbe približno razumljena, ni presenetljivo, da so predsodki proti Italijanom dobili trdno podlago in novo okrepitev. Slovenci, pa tudi Hrvati in drugi južni Slovani v monarhiji, so se upravičeno počutili ogrožene in tekmovali v obsojanju italijanskih zahtev. Pojmovanje Italijanov kot slabih vojakov, ki ni bilo značilno samo za Slovence, je postalo v tistem času priljubljena tema. Trije najbolj izraziti slovenski stereotipi o zahodnih sosedih so bili, da so Italijani izdajalski in nezaupljivi, slabi vojaki in da si njihova vojska komaj zasluži, da se imenuje vojska. Ti stereotipi so se pojavili tudi med branilci na soški fronti. Poznejši zgodovinski dogodki so jih le še okrepili, prisotni pa so še danes (Stergar, 1996, str. 72-73).

Zanimiv odmik od stereotipov o italijanskem sovražniku in vojnih grozotah je vojni roman Doberdob Prežihovega Voranca. Avtor, napisan 20 let po vojni, razbija mit o junaškem vojskovanju in prikazuje zmedene in prestrašene vojake na obeh straneh bojišča. Odnos glavnega junaka in deloma tudi samega Voranca do italijanskega sovražnika je zapleten. Na nacionalni ravni so Italijani dojeti kot pravi sovražniki – uničevalci tistega, kar jim je drago, bodoči okupatorji in zatiralci slovenske svobode. Na človeški in osebni ravni pa so žrtve iste nesmiselne vojne (Kač, 2016).

Vojaki v svojih spominih pogosto kritizirajo svoje nadrejene, zlasti zaradi njihovega arogantnega odnosa in slabega ravnanja s podrejenimi. Takšne razlike postanejo bolj razumljive, če upoštevamo, da je šlo za družbo, v kateri so bile razredne razlike običajne in samoumevne. Vojska je bila strogo hierarhična. Že pred vojno je vojaško vodstvo tako aktivnim kot rezervnim častnikom privzgojilo občutek pripadnosti družbeni eliti – tisti, ki je vojakom izdajala ukaze, vendar se z njimi ni družila (Stergar, 2015, str. 26-27).

Vsakodnevno soočanje s smrtjo je pri posameznih vojakih sprožalo različne odzive, odvisno od njihovega značaja. Medtem ko so se nekateri v strahu pred smrtjo vročično oklepali vere, so se drugi sprijaznili s svojo usodo in se obrnili vase. Ferdinand Wigele, rojen leta 1898 v Starem trgu pri Rakeku, je 24. februarja 1917 v svoj dnevnik zapisal, da njegovo sedanje življenje ni nič vredno, čeprav se še ni srečal z resničnostjo soškega bojišča in se v njegovi bližini šele usposablja za boj s sovražnikom. “Ne smeš gledati v prihodnost, saj si lahko že naslednji dan mrtev,” je zapisal (ZAL 3), čeprav se mu smrt ni zdela nekaj strašnega. Namesto tega se je bal, da bo postal invalid in odvisen od drugih. V takem primeru bi raje končal svoje življenje. Ob pričakovanju možne smrti je razmišljal o preteklosti in jo idealiziral. Govoril je o čudovitih časih, ki jih ni izkoristil, in obžaloval, da ni živel bolj preprosto (ZAL 3).

V nenehnem soočanju s smrtjo in strahom se zdi preteklo življenje tako preprosto. Ta idealizacija preteklosti v človeku vzbuja občutek neizpolnjenega življenja.

Ustanovitev soške (Isonzove) fronte je treba razumeti v kontekstu dolgoletnega nezadovoljstva Kraljevine Italije z mejo ob Jadranskem morju. Po italijanskih političnih pogledih so bila to ozemlja, ki jih je italijanska vojska zasedala kot “znotraj naravnih meja Italije”. “Odkupljena ozemlja” so odražala temeljni cilj italijanske politike in razloge za njeno udeležbo v vojni (prim. Svoljšak, 2003).

Slovenski spomin na soško fronto

Slovenski spomin na soško fronto

Slovenski spomin na soško fronto

8. februarja 1917 je med oficirskim tečajem ( Off(izzier) Fortbildungskurs ) v Št. Petru na Krasu, je poveljnik svojim vojakom prebral ukaz italijanskega vojaškega vodstva kot opozorilo o resnosti razmer. V ukazu je bilo zapisano, da je naslednja italijanska ofenziva lahko zadnja v tej vojni. V skladu s tem je italijansko vojaško vodstvo pričakovalo, da bo vsak vojak izpolnil svojo dolžnost in storil vse, kar je v njegovi moči. Italija je bila prepričana v svojo absolutno premoč. 11. februarja je polkovni zdravnik pripravnikom predaval o različnih boleznih na bojišču, med katerim je pripomnil: “Nihče ne bo odšel s tega bojišča živ v zaledje.” (ZAL 3).

12. februarja je Wigele v svoj dnevnik zapisal, da priprave kažejo na “nekaj velikega” in da se bo verjetno kmalu moral “soočiti z ognjem”. Počutil se je pripravljenega, vendar je želel še zadnjič obiskati dom in Cirilo (verjetno romantično zanimanje), rekoč: “Če mora biti, potem bom šel.” (ZAL 3). 26. februarja so njegovo enoto premestili na tehnično vadišče v Primožu pri Pivki, kamor so prišli tudi poveljnik soške fronte Svetozar Borojević von Bojna in bataljon častnikov (ZAL 3).

V začetku marca je Wigele ostal v Primožu. Tam se je poleg treningov posvetil tudi sprostitvi. Opisal je večer, ko sta vino in glasba omehčala otrdela srca vojakov. Kapetan Popp, očitno del “I. R. 43. Marsch”, je med glasbo vstal in pripovedoval o 8. soški bitki. V bitko je šel s 600 vojaki in 16 častniki, vrnilo pa se je le 15 vojakov in en častnik (ZAL 3). Te zgodbe so krepile Wigelejevo zavest o minljivosti življenja in njegovo pričakovanje, da bo prišel na vrsto. Njegov dnevnik razkriva njegovo prepričanje, da prihod na bojišče pomeni konec življenja.

14. marca je bil Wigele dodeljen “4. terenski četi” v Škrbini. Izrazil je olajšanje, da mu (še vedno) ni treba v okope kot nekaterim njegovim tovarišem. Dobil je vojaško opremo, med drugim plinsko masko in 130 nabojev streliva, vendar se je ukvarjal tudi z uši in podganami. Vzkliknil je: “O, Bog, kakšno življenje in kako dolgo mora človek tako živeti?” Bil je obupan in v tistem trenutku je bil prepričan, da je smrt edina rešitev. Želel si je, da bi bil kmalu ranjen ali da bi ga usodno zadela krogla (ZAL 3). Čeprav še ni bil v bitki, ga je njena bližina napolnila z grozo in mešano “željo”, da bi bil ranjen ali usodno ranjen. Nič, kar je videl, se mu ni več zdelo človeško.

Med obiskom pokopališča je občudoval visoke ciprese, ki so se ponosno zibale v vetru, vendar je bil ta kratek odmik od resničnosti kratkotrajen. Ko je opazoval grobove, je zapisal: “Blagor vam, ki niste videli te bede; odšli ste, preden je prišla. Blagor vam. Toda tvoji sinovi umirajo v tvoji bližini.” (ZAL 3). Čeprav se še ni boril na bojišču, ga je njegova bližina potisnila v samouničevalne misli in “iskanje” povezave s smrtjo. Pokopališče mu je dajalo občutek miru, saj so tisti, ki so tam pokopani, ušli vojnim grozotam. Ko se je ozrl naokoli, je videl le porušene hiše in vzkliknil: “Prebivalci tega kraja, ostanite, kjer ste, da ne boste videli te revščine, da ne boste videli svojih domov.” (ZAL 3).

Ferdinand Wigele je bil vpoklican 28. aprila 1916 in dodeljen 17. pehotnemu polku. Njegov ohranjeni dnevnik zajema obdobje od leta 1916 do marca 1918. Na začetku prvega zvezka svojega dnevnika je zapisal, da ne piše za druge, temveč zase, da bi se lahko na stara leta, če jih bo dočakal, spominjal svoje mladosti. Če bi umrl na bojišču, je prosil, naj tisti, ki bi našel zapiske, te takoj uniči in o njegovi smrti obvesti družino, katere naslov je navedel. Ko so ga Italijani 19. junija 1918 zajeli, so očitno zaplenili njegove zapiske, ki so zajemali obdobje po 20. marcu 1918, kar nakazuje, da jih je pozneje rekonstruiral po spominu.

Slovenski spomin na soško fronto

Slovenski spomin na soško fronto

Spomin na soško fronto

Njegovo pisanje so nenehno prekinjali preleti italijanskih letal. Slikovito je opisal avstro-ogrsko topništvo, ki je streljalo na italijansko letalo. Tudi ponoči ni bilo miru, saj je sovražnik “strašno” obstreljeval. Vši in italijansko topništvo so ga prikrajšali za spanec.

Okoli 20. marca je bila njegova enota v Kobjeglavi, nato pa se je preselila v Koprivo. 2. aprila je zapisal, da je bil povišan v Zugsführerja (seržanta). Tega napredovanja je bil zelo vesel, saj je pomenilo, da mu ni bilo več treba opravljati tehničnih nalog, poleg tega pa so mu na uniformo prišili nove oznake. Svoje napredovanje je proslavil v Sežani s tovarišem in ob tem spil liter vina (ZAL 3). V tem obdobju je njegovo pisanje spet postalo lahkotnejše. Opisoval je svoje vsakdanje življenje, ne da bi se spuščal v globlje misli. Očitno mu je napredovanje dvignilo moralo, vendar se je začel tudi on utrujati od monotonosti vojaškega življenja in pisanja: “Še nikoli nisem živel tako dolgočasnega življenja, vedno enako.” (ZAL 3).

Zdi se, da se je Wigele v tej fazi pisanja dnevnika oddaljil od svojih prejšnjih pogostih razmišljanj o smrti. Vendar je postal razočaran nad monotonostjo in njegova jeza se kaže v ostri pripombi o novem nadrejenem, Oblt. Trattnik : “V vseh pogledih je prašič.” Dodal je, da so tudi drugi spoznali, da ni dober človek (ZAL 3). Wigele si je v svojem dnevniku, svojem zasebnem svetu sredi vojne, dovolil odkrito kritiko svojega nadrejenega – nekaj, kar je bilo v takratni togi vojaški in družbeni hierarhiji strogo prepovedano in strogo kaznovano.

Dnevniški zapisi Ferdinanda Wigeleja odražajo zorenje mladeniča, ki se je v svoji mladostni naivnosti prostovoljno pridružil vojski, a je svojo vojaško pot končal v italijanskem ujetništvu kot otrdel in prezgodaj dozorel posameznik. Mnogi vojaki so doživeli to prezgodnjo kalitev in prisilno zrelost.

Ko je ljubljanski župan Ivan Tavčar 28. oktobra 1917 prejel novico o avstro-ogrski ponovni zasedbi Gorice in zmagovitem napredovanju avstro-ogrske vojske na italijansko ozemlje, je 6. novembra 1917 na slavnostni seji nagovoril mestni svet (ZAL 4). Prisotni so izrazili priznanje svojemu cesarju in vladarju Karlu, ki je avstro-ogrsko vojsko popeljal do “popolne zmage”. Obljubili so mu svojo zvestobo in “neomajno” predanost. Ob tej priložnosti so se poklonili tudi svojemu častnemu občanu, poveljniku soške vojske Svetozarju Borojeviću, ki je v enajstih bitkah branil slovensko zemljo pred številčno močnejšim italijanskim sovražnikom. Prav tako so se poklonili vsem vojakom, ki so se borili v nemogočih razmerah in žrtvovali svoja življenja za domovino.

Župan in mestni svet sta izrazila ponos na udeležbo slovenskih vojakov, ki “niso omahovali in so bili med prvimi v vrstah za zmago” (ZAL 4). Zahvalili so se tudi nemškim zaveznikom.

Uspešno napredovanje avstro-ogrske vojske je bilo na slavnostni seji razumljeno kot zmaga nad Italijo ter korak k pravičnemu in trajnemu miru. Udeleženci so izrazili upanje, da pravičnost v monarhiji ne bo več veljala neenakomerno, ampak enako za vse. Verjeli so, da bo pravica zrasla iz slovenske krvi, prelite na Soči. Cesarja Karla, ki so ga opisali kot “pravega predstavnika prave pravičnosti”, so imeli za porok tega upanja (ZAL 4).

Vendar je poznejši razvoj dogodkov pokazal, da so bila njihova pričakovanja, povezana z zmago na soški fronti, preveč optimistična, tako na notranji kot na zunanji ravni. Italija je dobila velik del slovenskega etničnega ozemlja, Avstro-Ogrska pa je ostala tako zapostavljena, da jo je ob porazu zapustila.

Slovenski spomin na soško fronto
Spomin na izonsko fronto

Slovenski spomin na soško fronto vir: tukaj

-30%
Izvirna cena je bila: 20 €.Trenutna cena je: 14 €.
-38%
Nov
-38%
Nov
-38%
Nov
-30%
Izvirna cena je bila: 20 €.Trenutna cena je: 14 €.
-33%
Nov
Izvirna cena je bila: 12 €.Trenutna cena je: 8 €.
-33%
Nov
Izvirna cena je bila: 12 €.Trenutna cena je: 8 €.
-30%
Izvirna cena je bila: 20 €.Trenutna cena je: 14 €.
-30%
Izvirna cena je bila: 20 €.Trenutna cena je: 14 €.
-30%
Izvirna cena je bila: 20 €.Trenutna cena je: 14 €.
-30%
Izvirna cena je bila: 20 €.Trenutna cena je: 14 €.
-38%
Nov

Nastanitev v planinski koči

https://www.erjavcevakoca.si/ Slovenščina https://www.erjavcevakoca.co.uk/ English https://www.erjavcevakoca.com/ English https://www.erjavcevakoca.ba/ Bosanski https://www.erjavcevakoca.be/ Dutch https://www.erjavcevakoca.hr/ Hrvatski https://www.erjavcevakoca.cz/ Čeština https://www.erjavcevakoca.dk/ Dansk https://www.erjavcevakoca.nl/ Dutch https://www.erjavcevakoca.fi/ Suomi https://www.erjavcevakoca.fr/ Français https://www.erjavcevakoca.de/ Deutsch https://www.erjavcevakoca.hu/ Magyar https://www.erjavcevakoca.it/ Italiano https://www.erjavcevakoca.pl/ Polski https://www.erjavcevakoca.rs/ sрпски https://www.erjavcevakoca.sk/ Slovenčina https://www.erjavcevakoca.es/ Español https://www.erjavcevakoca.se/ Svenska https://www.erjavcevakoca.ch/ Deutsch

Izleti in pohodi na zemljevidu

Izleti in pohodi na zemljevidu

Slovenia (en) Placeholder
Slovenia (en)

Vaša naslednja destinacija v Sloveniji?

Erjavceva mountain hut at Vrsic pass in summer

Erjavčeva planinska koča je odprta vse leto. Rezervirajte svoje bivanje in preživite nekaj časa v naravnem raju Triglavskega narodnega parka (UNESCO) v bližini Kranjske Gore na prelazu Vršič v osrčju Triglavskega narodnega parka.

Rezervirajte svoje bivanje
https://www.erjavcevakoca.si/ Slovenščina https://www.erjavcevakoca.co.uk/ English https://www.erjavcevakoca.com/ English https://www.erjavcevakoca.ba/ Bosanski https://www.erjavcevakoca.be/ Dutch https://www.erjavcevakoca.hr/ Hrvatski https://www.erjavcevakoca.cz/ Čeština https://www.erjavcevakoca.dk/ Dansk https://www.erjavcevakoca.nl/ Dutch https://www.erjavcevakoca.fi/ Suomi https://www.erjavcevakoca.fr/ Français https://www.erjavcevakoca.de/ Deutsch https://www.erjavcevakoca.hu/ Magyar https://www.erjavcevakoca.it/ Italiano https://www.erjavcevakoca.pl/ Polski https://www.erjavcevakoca.rs/ sрпски https://www.erjavcevakoca.sk/ Slovenčina https://www.erjavcevakoca.es/ Español https://www.erjavcevakoca.se/ Svenska https://www.erjavcevakoca.ch/ Deutsch

Spletna trgovina s spominki

-33%
Nov
Izvirna cena je bila: 12 €.Trenutna cena je: 8 €.
-38%
Nov
-30%
Izvirna cena je bila: 20 €.Trenutna cena je: 14 €.
-33%
Nov
Izvirna cena je bila: 12 €.Trenutna cena je: 8 €.
Brezplačna dostava za naročila nad 40 
Send this to a friend