Ta objava je prav tako na voljo v:
Soška fronta – Fronta Isonzo
Soška fronta - Fronta Isonzo
Soška fronta – Fronta Isonzo
Najbolj krvav vojaški spopad na goratem terenu okoli prelaza Vršič
Prva svetovna vojna se je začela s strelom v Sarajevu 28. junija 1914. Gavrilo Princip mladi Bosanec, ki je bil umorjen nadvojvodo Franca Ferdinandaavstro-ogrskega prestolonaslednika. Evropske države so oblikovale dva glavna politična in vojaška bloka zavezniških sil. Na eni strani Avstro-Ogrska, Nemčija, Italija in Turčija. Na nasprotni strani so bile Anglija, Francija, Rusija, Srbija, Črna gora in Japonska. Sledile so vojne napovedi na vseh straneh in 4. avgusta 1914 se je začela prva svetovna vojna na več frontah in bojiščih: zahodna fronta je segala od Severnega morja do švicarske meje, kjer so bile nasprotne sile angleška/francoska in nemška vojska. Vzhodna fronta, na kateri se je Avstro-Ogrska spopadla z Rusijo v Galiciji, Nemčija pa z Rusijo v Vzhodni Prusiji, se je raztezala od Baltskega morja do romunske meje. Drugo avstro-ogrsko bojišče je bila balkanska fronta proti Srbiji.
Soška fronta - Fronta Isonzo
Soška fronta – Fronta Isonzo
Z vključitvijo Japonske in Turčije v vojno so se odprle še druge fronte. Ko so leta 1917 na strani Angležev, Francozov in Rusov v vojno vstopile Združene države Amerike, je vojna postala resnično svetovna. Vojna se je končala s kapitulacijo Nemčije 11. novembra 1918. V tej vojni je sodelovalo 36 od 57 držav sveta. Mobiliziranih je bilo 70 milijonov moških, od tega jih je bilo 10 milijonov ubitih.
V mestu Kobarid / Caporetto v Dolina Soče (Isonzo v It.), eni od najbolj slikovitih pokrajin v Sloveniji, se danes nahaja velik muzej prve svetovne vojne, znan pod imenom Kobariški muzej. Na pobudo lokalne skupine je leta 1992 prejel Valvasorjevo nagrado, najvišje slovensko muzejsko priznanje, leta 1993 pa je prejel muzejsko nagrado Sveta Evrope. Ogromno obiskovalcev iz Avstrije, Italije, Slovenije, Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske in drugih držav si vsako leto ogleda eksponate, ki prikazujejo dogodke na enem najbolj divjih bojišč, kot so zabeleženi v sliki in pisani besedi – pismih in dnevniških zapisih. Ogledajo si eksponate, se poklonijo in razmišljajo o uničujočih grozotah vojne.
Vojni muzej prikazuje dogodke iz prve svetovne vojne na soški fronti / fronti Isonzo v letih 1915-1917. Zajemajo dve leti in pol skoraj statičnih spopadov na bojišču in podrobno prikazujejo bitke na soški fronti, enega najbolj krvavih vojaških spopadov na goratem terenu v zgodovini.
Soška fronta je nastala, ko je Italija, do tedaj nevtralna, zapustila svoje zaveznike in združila moči z Angleži, Francozi, Rusi in 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski. Z zamenjavo strani so Italijani želeli pridobiti dodatna ozemlja, ki so bila del Avstro-Ogrske in so segala do istrskega polotoka ter vključevala pristanišče Trst.
Nekdanji zaveznici sta se spopadli na tako imenovani soški fronti, jugozahodnem območju avstro-ogrske meje. 600 km dolga linija je segala od stičišča treh meja, Švica-Italija-Avstrija, prek Tirolske, Karnije in doline Soče do Jadranskega morja.
Glavno dogajanje je bilo osredotočeno na 90 km strmega, skalnatega in goratega območja nad dolino Soče, območja, ki ga je slovensko prebivalstvo naseljevalo že od nekdaj.
To je bil krvav boj med dvema velikanoma na strmem skalnatem terenu, nad gorah Krna, Gambon in prelaz Vršič, pri čemer sta bili obe strani trdno odločeni. Italijanska vojska, da bi dosegla preboj skozi Vipavsko dolino proti Ljubljanski kotlini in Trstu. Avstro-ogrska stran je bila enako odločena, da ohrani svoj naravno utrjeni položaj na meji skalnatih gorskih vrhov.
To je bil boj med dvema velesilama, italijansko in avstro-ogrsko, za območje, ki je bilo poseljeno na obeh straneh reke Soče in južneje proti Jadranskemu morju s slovenskim prebivalstvom. Večina moških s tega območja je bila rekrutirana v avstro-ogrsko vojsko, manjše število, ki je živelo znotraj italijanskih meja, pa v italijansko vojsko. Tu so potekale najbolj krvave bitke v prvi svetovni vojni in najbolj divje na slovenskem ozemlju, kar zadeva padle, ranjene in pohabljene vojake ter razlaščeno, brez strehe nad glavo ostalo prebivalstvo.
Soška fronta – Fronta Isonzo
Na avstrijski strani so prebivalce izpraznili iz vasi in jih preselili na Kranjsko. Avstrijske oblasti so v dolini Soče in okolici Gorice (Goriška in Posočje) z domov odstranile 80.000 vaščanov. Italijani so na svoji strani soške fronte izgnali okoli 12.000 slovenskih prebivalcev in jih razpršili po vsej Italiji. Vsi ti ljudje so se na svoje porušene domove in opustošena polja vrnili šele leta 1919.
Soška fronta je v svojih 12 ofenzivah, od katerih jih je bilo nekaj večjih in v katerih ni bilo veliko pridobljenega ali izgubljenega, razen uničenja in izgubljenih življenj, ves čas ostala statična, razen manjših napredovanj in umikov na obeh straneh. Vmes so bile uporabljene nove strategije, vključno s plinom, minometi, napravami za uničevanje, ki so bile inovativne in so povzročile ogromno žrtev.
Prva bitka na soški fronti (23. junij – 7. julij 1915) Italijanska vojska je poskušala osvojiti mostišča na reki Soči pri Tolminu in Gorici.
Druga bitka na soški fronti (18. julij – 10. avgust 1915) Ponoven poskus zavzetja goriškega mostišča. Italijani so dosegli nekaj uspehov, ki so jih nato izgubili.
Tretja bitka na soški fronti (18. oktober – 4. november 1915) Še en poskus Italijanov, da bi zavzeli položaje in mostišče. Prvič so uporabili letala. Brez uspeha.
Četrta bitka na soški fronti (10. november – 5. december 1915) Oster poskus zavzetja mesta Gorica z uporabo topništva in letal ter sistematičnim uničenjem. Osvojenih je bilo le nekaj uničenih območij na obrobju.
V. bitka na soški fronti (11. – 16. marec 1916) Poskus zavzetja Tolmina in Gorice je bil ponovno neuspešen.
VI. bitka na soški fronti (6.-17. avgust 1916) Glavna cilja italijanske vojske sta bila Gorica in ravnica Doberdob. Tokrat jim je uspelo zavzeti porušeno mesto Gorica in ravnico Doberdob, avstrijska vojska pa se je umaknila na svojo pomožno linijo. Italijani so jih poskušali pregnati še dlje nazaj, vendar jim je uspelo zavzeti le vas Opatje selo. Tudi tokrat jim ni uspelo uresničiti glavnega cilja, da bi se prebili do strateško pomembnega pristanišča Trst/Trst.
VII bitka na soški fronti (14.-17. september 1916) Italijani so potisnili branilce mimo Mirenskega gradu in nekaterih njihovih položajev.
Osma bitka na soški fronti (10.-12. oktober 1916) Italijani so dosegli zanemarljive uspehe.
Bitka na soški fronti IX (31. oktober – 4. november 1916) Italijanska letala so bombardirala mesto Sežana ter vasi Dutovlje in Miramar. V srditih napadih treh bitk so Italijani napredovali za 3 do 4 kilometre, vendar jim preboj do Trsta ni uspel.
X bitka na soški fronti (12. maj – 5. junij 1917) Še en poskus napada na Trst skozi vrata Vipavske doline. Izvedeni so bili trije večji napadi. Na koncu so Avstrijci ponovno pridobili izgubljene položaje na črti Flondar-Fornazza-Vršič.
XI. bitka na soški fronti (17. avgust – 15. september 1917) Na italijanski strani je predstavljala največji napor, saj so želeli, da bi bila to zadnja in odločilna bitka. Glavno prizorišče je bilo med Tolminom ob reki Soči in morjem. Dosegli so uspeh in na več mestih napredovali ter prisilili avstrijsko vojsko k umiku. Oslabljena avstrijska vojska je morala pripraviti velik protinapad, če je želela Italijanom preprečiti nadaljnje napredovanje.
11. bitka soške fronte je bila najbolj krvav vojaški spopad med vsemi 12 soškimi bitkami in najbolj divjaška bitka na slovenskih tleh. V 27 dneh je padlo 40.000 italijanskih vojakov, 108.000 jih je bilo ranjenih. Na avstro-ogrski strani je bilo 10.000 mrtvih, 45.000 ranjenih, 20.000 bolnih in 30.000 pogrešanih.

Soška fronta – Fronta Isonzo
Poraba streliva je bila ogromna. Italijani so izstrelili skoraj 3 milijone granat, avstro-ogrska vojska 1.500.000 granat iz lahkega topništva, 250.000 iz srednjega in 22.000 iz težkih minometov. Moč in uporaba artilerije sta se na soški fronti od 1. bitke, ko so Avstrijci izstrelili 55.000 granat, strahovito povečali.
Bitka na soški fronti XII (24. oktober – 27. oktober 1917) V pripravah na protinapad in zaradi pomanjkanja vojakov je cesar Karel I. zaprosil nemškega cesarja Viljema II. za pomoč. Nemci so se strinjali in pripravili velik nepričakovan napad iz Zgornje Soče na severu. Pomoč je prišla v obliki čet, podprta z uporabo strupenega plina ter usklajeno akcijo pehote in topništva. Italijansko vojsko so uspešno pregnali s položajev, ki jih je pridobila v prejšnjem napadu.
To je bila zadnja bitka soške fronte, saj se je italijanska vojska umikala v razsulu ali pa je bila množično ujeta.
Od maja 1915 do oktobra 1917 je izgubilo življenje več kot milijon ljudi, nešteto jih je bilo ranjenih, pohabljenih ali pogrešanih. Za seboj so pustili nepopisno uničenje ter pravo človeško, ekološko in gospodarsko katastrofo.
V avstrijski zgodovinski vojaški študiji Zadnja vojna Avstro-Ogrske je bilo ocenjeno, da je bila bitka 87. pehotnega polka iz Celja na Kranjskem za Mali Vrh pri Škabrijelu najhujša bitka katere koli avstro-ogrske enote v zgodovini monarhije.
Krvava vojna je bila tako nesmiselna kot uničujoča, saj so jo nekatere države, ki niso imele kolonialnih posesti, želele pridobiti. Italija je vstopila v vojno pod pogojem, da ji bodo zavezniki odstopili ozemlje do Trsta/Trst in Istre/Istrije. Zavezniki so po vojni tem zahtevam ugodili in pri tem prezrli pravice slovenskih prebivalcev, ki so želeli biti del novoustanovljene večnacionalne južnoslovanske države – Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Za celotno Slovensko primorje/Primorsko in Goriško, ki je prišlo pod zatiralski italijanski fašistični režim, se je začelo zelo grenko obdobje v zgodovini slovenskega naroda. Trajalo je do konca druge svetovne vojne, ko je italijanski fašistični režim z vso državno oblastjo vložil vse sile v spreminjanje etnične identitete regije iz slovenske v italijansko. Brutalno zatiranje se je končalo šele s koncem druge svetovne vojne, ko je bilo območje priključeno Socialistični federativni republiki Jugoslaviji in je postalo del severne republike – Slovenije.
Spopad s soško fronto je bil še bolj zapleten, ker je bila Avstro-Ogrska večnacionalna država z Nemci, Madžari, Italijani, Slovenci, Hrvati, Srbi, Bosanci, Čehi, Slovaki in Poljaki. Ob koncu krute vojne je avstro-ogrska monarhija razpadla in začelo se je novo zgodovinsko obdobje oblikovanja številnih nacionalnih držav.
Po prvi svetovni vojni sta bili ustanovljeni nacionalni državi Madžarska in Češkoslovaška. Nato so Slovenci, Hrvati in Srbi ustanovili večnacionalno slovansko državo – Državo Srbov, Hrvatov in Slovencev (1918-1929), pozneje preimenovano v Kraljevino Jugoslavijo (1929-1941).
Po drugi svetovni vojni je postala Socialistična federativna republika Jugoslavija (1945-1992). Leta 1991 je Slovenija razglasila svojo suverenost kot neodvisna demokratična država in postala Republika Slovenija. Vrnila si je nekatera svoja etnična ozemlja, vključno z dolino reke Soče, Trst s slovensko okolico pa je bil dodeljen Italiji.
Soška fronta – Isonska fronta, ki jo je napisala Aleksandra Čeferin – vir: tukaj
Darilni bon
Kamen
Podstavek
Podstavek
Plakat A1
Podstavek
Podstavek
Nastanitev v planinski koči



Izleti in pohodi na zemljevidu
Vaša naslednja destinacija v Sloveniji?
Erjavčeva planinska koča je odprta vse leto. Rezervirajte svoje bivanje in preživite nekaj časa v naravnem raju Triglavskega narodnega parka (UNESCO) v bližini Kranjske Gore na prelazu Vršič v osrčju Triglavskega narodnega parka.
Rezervirajte svoje bivanje


Spletna trgovina s spominki
Plakat A1
Plakat A1