V zavetju rumenih macesnov pod Vršičem jeseniški planinci praznujejo visok jubilej – 100 let Erjavčeve koče, ki jo upravljajo. Gre za eno od redkih planinskih postojank v Sloveniji, ki je odprta tudi pozimi.

Streljaj od vršiške ceste, za 22. ovinkom, na hribčku v zavetju macesnov stoji Erjavčeva koča, poimenovana po slovenskem naravoslovcu Franu Erjavcu. Prvo kočo na tem mestu so že leta 1901 postavili Nemci. Vosshütte, kot so jo poimenovali, so v prvi svetovni vojni uporabljali graditelji vršiške ceste, nato je prišla v slovenske roke. Nemci so že leta 1901 na tem mestu postavili prvo kočo. Vosshütte, kot so jo imenovali, so med prvo svetovno vojno uporabljali graditelji vršiške ceste, nato pa je prišla v slovenske roke.

»Ko so po prvi svetovni vojni kočo prevzeli člani Slovenskega planinskega društva, ki je bila sicer v slabem stanju, je bila to zagotovo velika dejavnost za vse planince, še posebej za tiste ljubitelje gora. takrat je bilo pomembno tudi za krepitev narodne zavesti vseh Slovencev,« poudarja Janko Rabič iz Planinskega društva Jesenice.

Kočo so obnovili in jo odprli leta 1922. Varno zavetje pod stenami Prisanka, Mojstrovk je po drugi vojni prevzelo Planinsko društvo Jesenice. Koča je bila obnovljena in odprta leta 1922. V koči so kmalu namestili elektriko in telefon. In – kar je bila takrat in še danes izjema – koča je bila odprta vse leto in tako je ostalo vse do danes. “To je bilo takrat zelo, zelo pomembno za slovenski alpinizem. Včasih smo se zbrali tudi tri, štiri, celo pet generacij. Ogromno je vedel in znal povedati Uroš Zupančič, kasneje Janez Kunstelj. In če si bil odprtih ušes in oči, si se lahko ogromno naučil,” se spominja mednarodni planinski vodnik Klemen Volontar.

Kakšno zimo je bila dolina skoraj nedostopna.

Kot pojasnjuje predsednik jeseniškega planinskega društva Ivo Ščavničar, se pozimi v Erjavčevi koči zvrstijo številni tečaji, kjer mlade učijo obnašanja v gorah pozimi ter tudi tečaji za tiste, ki se usposabljajo za vodnike v zimskem času. A zima na Vršiču še danes pokaže zobe. Celo več kot deset metrov snega so pred leti ocenili na vrhu prelaza, v zatrepih še več. Ščavničar ob tem priznava, da je zato iskanje oskrbnikov koče kar zahtevno. “Bila so obdobja, ko je bila dolina skoraj nedostopna. Moramo se zavedati, da je tukaj tudi nevarnost plazov, tako da so bili trenutki, ko so bili kar odrezani od sveta,” je dejal.

Še do nedavnega so cesto plužili šele prvega maja, zato smo veliko robe znosili v nahrbtnikih, se spominjajo sogovorniki. “Treba je bilo gaziti. Včasih je sneg segel čez pas. Potem smo ga malo plužili in malo plezali. Skratka, na ta način je bila koča polna vsak vikend. Bila pa so tudi obdobja, ko je bila tako polna, v novejših časih. Po oskrbnika smo prišli celo s helikopterjem. Velika prelomnica je bila ko so kočo podrli in zgradili novo. Zaradi teh okoliščin je bila zaprta kar nekaj let, takrat je tudi izgubila vse redne stranke,« je dejal Volontar.

Kot ob tem ocenjuje Ščavničar, nova koča pridobiva ugled. “Sproti se prilagajamo željam in potrebam obiskovalcev. Mislim, da bo počasi tudi ta koča dobila toplino, ki jo imam v spominu iz mladostnih let,” je dejal predsednik Planinskega društva Jesenice. Zato se trudijo ohranjati in oživljati prvinski gorski duh, hkrati pa skrbijo za udobje in vedno varen dostop. “Ker smo srčni, veseli, zagnani in delavni ljudje, se znamo tudi sami osrečiti. Skratka, smo planinci,” je poudaril Janko Rabič.