V zavetju rumenih macesnov pod Vršičem jeseniški planinci praznujejo visoki jubilej – 100 let Erjavčeve koče, ki jo upravljajo. Gre za eno od redkih planinskih postojank v Sloveniji, ki je odprta tudi pozimi. Gre za eno od redkih planinskih postojank v Sloveniji, ki je odprta tudi pozimi.

Streljaj od vršiške ceste, za 22. ovinkom, na hribčku v zavetju macesnov stoji Erjavčeva koča, poimenovana po slovenskem naravoslovcu Franu Erjavcu. Prvo kočo na tem mestu so že leta 1901 postavili Nemci. Vosshütte, kot so jo poimenovali, so v prvi svetovni vojni uporabljali graditelji vršiške ceste, nato je prišla v slovenske roke. Nemci so že leta 1901 na tem mestu postavili prvo kočo. Vosshütte, kot so jo imenovali, so med prvo svetovno vojno uporabljali graditelji vršiške ceste, nato pa je prišla v slovenske roke.

“Ko so po prvi svetovni vojni, sicer v slabem stanju, takratno kočo prevzeli člani slovenskega planinskega društva, je bilo to zagotovo za vse planince, predvsem za tiste planinske zanesenjake, res veliko dejanje. Po drugi strani pa je bilo v takratnem času to zelo pomembno tudi za krepitev narodne zavesti vseh Slovencev,” poudarja Janko Rabič iz Planinskega društva Jesenice.

Kočo so obnovili in jo odprli leta 1922. Varno zavetje pod stenami Prisanka, Mojstrovk je po drugi vojni prevzelo Planinsko društvo Jesenice. Koča je bila obnovljena in ponovno odprta leta 1922. Kmalu so v kočo napeljali elektriko in telefon. In – kar je bila takrat in še danes izjema – koča je bila odprta vse leto in tako je ostalo vse do danes. “To je bilo takrat zelo, zelo pomembno za slovenski alpinizem. Včasih smo se zbrali tudi tri, štiri, celo pet generacij. Ogromno je vedel in znal povedati Uroš Zupančič, kasneje Janez Kunstelj. In če si bil odprtih ušes in oči, si se lahko ogromno naučil,” se spominja mednarodni planinski vodnik Klemen Volontar.

Kakšno zimo je bila dolina skoraj nedostopna.

Kot pojasnjuje predsednik jeseniškega planinskega društva Ivo Ščavničar, se pozimi v Erjavčevi koči zvrstijo številni tečaji, kjer mlade učijo obnašanja v gorah pozimi ter tudi tečaji za tiste, ki se usposabljajo za vodnike v zimskem času. A zima na Vršiču še danes pokaže zobe. Celo več kot deset metrov snega so pred leti ocenili na vrhu prelaza, v zatrepih še več. Ščavničar ob tem priznava, da je zato iskanje oskrbnikov koče kar zahtevno. “Bila so obdobja, ko je bila dolina skoraj nedostopna. Moramo se zavedati, da je tukaj tudi nevarnost plazov, tako da so bili trenutki, ko so bili kar odrezani od sveta,” je dejal.

Še do nedavnega so cesto plužili šele prvega maja, zato smo veliko robe znosili v nahrbtnikih, se spominjajo sogovorniki. “Zgaziti je bilo treba, včasih je sneg segal čez pas. Potem smo ga malo lumpali, malo pa plezali. Skratka, na ta način je bila koča vsak konec tedna polna. Bila pa so tudi obdobja, ko je bila tako zasuta, v novejšem času, da smo po oskrbnika prišli celo s helikopterjem. Velika prelomnica je bila takrat, ko so kočo podrli in naredili novo. Zaradi tega spleta okoliščin je bila kar nekaj let zaprta, izgubila je vse svoje stalne stranke,” je povedal Volontar.

Kot ob tem ocenjuje Ščavničar, nova koča pridobiva ugled. “Sproti se prilagajamo željam in potrebam obiskovalcev. Mislim, da bo počasi tudi ta koča dobila toplino, ki jo imam v spominu iz mladostnih let,” je dejal predsednik Planinskega društva Jesenice. Zato se ob skrbi za udobje in vselej varen dostop trudijo ohraniti, oživiti prvobitni planinski duh. “Ker smo srčni, veseli, zagnani in delavni ljudje, znamo se tudi poveseliti, skratka, planinci smo,” je poudaril Janko Rabič