Triglavski narodni park

Razvoj in vzpostavitev edinega slovenskega narodnega parka sta povezana z več mejniki. Prvi je bil predlog naravoslovca in seizmologa Dr. Albina Belarja, ki je leta 1908, še pred ustanovitvijo prvih nacionalnih parkov v Evropi, predlagal naravni rezervat nad Komarčo.

Vendar njegov predlog ni bil uresničen. V zgodovini Triglavskega narodnega parka so pomembni Ferdinand Seidl, Fran Jesenko, Anton Šivic, Angela Piskernik, Miha Potočnik in mnogi drugi, ki so delovali v različnih društvih, organizacijah in ustanovah ter jim je bilo mar za Julijske Alpe.

Leta 1920 je Oddelek za varstvo narave in naravnih spomenikov Muzejskega društva v Ljubljani deželni vladi za Slovenijo v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev predložil Spomenico s konkretnimi zahtevami, med katerimi je bila tudi razglasitev varstvenih parkov. To se je uresničilo leta 1924, ko je bil z zakupno pogodbo za 20 let razglašen Alpski varstveni park v Dolini Triglavskih jezer, ki je obsegal 1400 hektarjev (ha) – prvič je bilo uporabljeno ime Triglavski narodni park.

Leta 1926 je ime Triglavski narodni park prvič uporabil profesor Fran Jesenko v reviji Jutro. Po vojni je Alpski varstveni park zaradi izteka najemne pogodbe prenehal obstajati. Leta 1961 je Ljudska skupščina Republike Slovenije z odlokom razglasila Dolino Triglavskih jezer za narodni park na površini 2000 ha z imenom Triglavski narodni park.

V naslednjih letih so sledile analize in predlogi za širitev parka. 28. maja 1981 se je s prvim zakonom o Triglavskem narodnem parku zavarovano območje razširilo na skoraj celotne Julijske Alpe, in sicer na 83.807 ha. Zakon je posledica dolgoletnih prizadevanj za vključitev širšega območja Julijskih Alp v Triglavski narodni park. V veljavi je bil do sprejetja novega zakona leta 2010, ki je z vključitvijo naselja Kneške Ravne nad Baško grapo v območje Tolmina povečal območje parkirišča za dodatnih 174 ha.

Triglavski narodni park je bil ustanovljen z namenom ohranjanja izjemnih naravnih in kulturnih vrednot ter varstva rastlinskih in živalskih vrst, ekosistemov, značilnosti nežive narave in krajin, značilnih za območje narodnega parka. Namen je tudi spodbujanje trajnostnega razvoja, ki je skladen s cilji narodnega parka, in omogočanje obiskovanja narave, kulturne dediščine in duhovnih vrednot alpskega prostora.

Javni zavod Triglavski narodni park za dosego teh ciljev upravlja številne naloge na področju ohranjanja narave in naravnih virov, kulturne dediščine in krajine, ohranjanja poselitve, trajnostnega razvoja, obiskovanja in doživljanja ter skupnih podpornih dejavnosti za učinkovito izvajanje vseh področij. Javni zavod Triglavski narodni park pri izvajanju nalog sodeluje s številnimi deležniki, od državnih institucij in organizacij do lokalnih deležnikov, lastnikov zemljišč in drugih deležnikov na območju ter nenazadnje obiskovalcev.

Triglavski narodni park je območje z naravnimi vrednotami.

Triglavski narodni park je območje z izrazitimi značilnostmi visokogorskega reliefa, geološkimi, geomorfološkimi, hidrološkimi in drugimi naravnimi vrednotami, obsežnimi in raznolikimi ekosistemi, živahno floro in favno z redkimi in značilnimi rastlinskimi in živalskimi vrstami, z visoko stopnjo kakovosti krajine in ohranjenosti kulturne dediščine.

Najvišja točka je vrh Triglava (2864 m), po katerem je park dobil ime, najnižja pa je v Tolminskih soteskah (180 m). Za park je značilno mlado razgibano gorovje Vzhodnih Julijskih Alp, razgiban relief s koničastimi vrhovi, strmimi stenami in globoko vrezanimi ledeniškimi dolinami. Gozdovi pokrivajo dve tretjini območja: na južni strani prevladuje bukev, na severni pa smreka in macesen.

Podzemne vode, kraški izviri, vodotoki in ledeniška jezera so bogastvo Triglavskega narodnega parka. Gorski grebeni med Savo in Sočo določajo hidrološko mejo med Jadranskim in Črnim morjem.

Kulturna dediščina thege je s svojo raznolikostjo prav tako bistvena za narodni park, saj pomembno prispeva k identiteti, prepoznavnosti in visoki doživljajski vrednosti zavarovanega območja. Za območje parka so značilni tudi gozdarstvo, kmetijstvo s planinsko pašo, obrtne dejavnosti (vključno z izdelki domače obrti iz lesa in volne) ter turizem.

Na območju je 43 naravnih spomenikov, 330 naravnih vrednot, 365 enot kulturnih in Unescovih dediščine in trije spomeniki državnega pomena. Skupna površina parka je 83.982 hektarjev in je razdeljena na tri varstvena območja: prvo (31.488 ha) in drugo (32.412 ha), ki skupaj tvorita osrednje območje, ter tretje (20.082 ha) ali obrobno varstveno območje.