Vrata – Trenta – Vršič (1922)

V Sloveniji je veliko lepih pohodniških destinacij, a Vrata so najlepša med vsemi. Pred sedmimi leti je bil v Vratih saški kralj, ki je prenočil pri Smercu. Baedeker Vrata primerja z najlepšimi dolinami v Evropi. To so vrata mogočnega Triglava! Janko Mlakar v Vratih nagovori drvarja: “Oče, Triglav je velik!” Moški mu odgovori: “Triglav je velik: “Velik je, velik, a koliko ga je še v zemlji!”

Prvič sem bil v Vratih leta 1883 v družbi kaplana (poznejšega dekana) Novaka, učitelja Rozmana, študenta (poznejšega župnika) V. Jaklja in nekaterih drugih. V tistem času sem bil župnik na Dobravi pri Kropi. Župnik Janez Ažman z Dovjega je imel razumevanje in dober okus za naravne lepote; pohvalil nam je Vrata, čeprav je moral sam ostati doma zaradi bolnega farana.

Zato smo se odpravili v Vrata z namenom, da se vrnemo še isti večer. Toda kako smo si premislili, ko smo vstopili v dolino – mimo Peričnika, ob živahni Bistrici, med gorskimi velikani, z vedno novimi prizori, čarobnimi skalnimi oblikami, strmimi stenami, snegom na Triglavski steni in celo v njenem vznožju – resnično Kraljevina Zlatorog! Takrat še ni bilo poti od Vrat do Triglav. Ljudje so prihajali le iz Bohinja ali preko Krme do Koče Marije Terezije. Toda mi smo bili v skušnjavi, zato sem jih nagovoril: “Pojdimo sem gor (čez Prag).”

Seveda nam ne bi uspelo, saj takrat še ni bilo železnih kolov čez Prag. Pozneje, leta 1890, mi je oče starega Smerca pripovedoval, da je nekoč kot lovec splezal čez Prag, ko še ni bilo kolov. “Kako je?” sem ga vprašal. “Grdo, grdo,” je odgovoril. Pred davnimi časi se je star medved hotel spustiti od zgoraj čez Prag v Vrata in je strašno rjovel, ker se ni mogel spustiti po tej poti. Povedali so mi, da so leta 1880 ustrelili zadnjega medveda v Vratih.

Pozneje so lovci postavili kolišča čez Prag, seveda zase in ne za turiste. Tudi Požganc in Kobar, delavca na Triglavu, sta tu v skalo vdelala kolišča. Oba sta bila pogumna plezalca. Nekoč sta se s Triglava spustila s svojim orodjem. Lovec Rabič ju je opozoril: “Pojdite okoli Cmira v Vrata in začnite od spodaj zabijati žeblje v Prag.” Požganc, ki se ni bal nobene skale, pa je odgovoril: “Požganc se je ustrašil skale: “Zakaj bi hodili naokoli in izgubili cel dan – samo splezali bomo čez Prag.” Požganc si je sezul čevlje, res splezal čez Prag in poklical Kobarja, naj na vrvi spusti kladivo in drugo orodje: “Sploh ti ni treba sezuti čevljev.” Požganc in Kobar sta na Triglav prišla po več poteh, ko še ni bilo poti – na primer čez Zeleni sneg na Sedlo, s Kredarice čez Mali Triglav in s Šmarjetne glave navzgor, kjer danes poteka Kugyjeva pot. Blizu vrha je Kobar rekel Požgancu: “Oh, ne morem se obrniti.” “Boš,” je bil odgovor – in z orodjem na hrbtu sta šla naprej.

Moja skupina v Vratih leta 1883 se je malo odpočila ob izviru Bistrice, ob vznožju Triglava, katerega strma severna stena je znana po vsem alpinističnem svetu. Novak je imel s seboj precej moke, učenci pa le malo. “Gremo v Luknjo?” Vsi so kričali: “Gremo, potem pa domov ali v Trento, tudi brez vodnika. Pogum šteje!” Z Jakljem sva šla naravnost proti Triglavski steni, ker sva hotela ostati v njeni bližini vse do Luknje; drugi so šli hitreje, nižje v grapo. Rozman je nosil moje brinjevo žganje (veliko steklenico); željno so ga pili in klicali: “Na zdravje! Živio!” Nato so prazno steklenico postavili na skalo. Odločili smo se za maščevanje. Rekel sem: “Pojdimo za to skalo na snežno polje in se pretvarjajmo, da mečemo snežne kepe, medtem pa popijmo čim več vina iz mojega majhnega sodčka in ga napolnimo s snegom. Ko pridemo v Luknjo, se bo sneg že stopil – do tja sta še dve uri.” Poklicali so: “Kje ste, kaj počnete?” Metali smo se s snežnimi kepami – vmes smo pili vino in v sodček nabijali sneg in led.

Neposredna pot po Triglavski strani je bila težka – včasih dva koraka navzgor po melišču in tri korake nazaj. Ko sem prišel do poti, sem jo poljubil in zaklical: “Servus, Triglav!” – enako je storil tudi Jakelj. Naša pot ob steni po strmih meliščih je bila naporna.

Po dolgem trudu se je moja skupina povzpela po skalah, kjer ni bilo poti, niti rdečih oznak, na vrh Luknje. Usedli smo se: zdaj bomo jedli in pili. Veličasten prizor – na desni Triglav, na levi Pihavec; pred nami Vrata, za nami Trenta. Tu je meja med Kranjsko in Gorico. Celo gamsi spoštujejo mejo v Luknji. Zakaj? To mi je povedal lovec: “Ko hočem na hitro dobiti kozoroga, ga peljem proti Luknji; tam se kozorog obrne nazaj, ker ve: ‘Ko bom potisnil glavo skozi Luknjo, me bo ustrelil Trentar’.” Obrne se nazaj – in potem ga ustrelim.

Ko smo končali s hrano, je Novak rekel: “Zdaj bomo pili. Najprej bomo odprli Aljažev sod.” A glej – vino v kozarcu je bilo tako motno, na dnu je bila gosta usedlina! Poskusil je in poskusil: “Kaj je to?” Rekel sem: “Od prenašanja je vino postalo blatno.” Novak mi je odgovoril: “To je bil moj odgovor: “Vi lopovi, vino ste popili in vanj natlačili sneg!” Vsi so se smejali in nam grozili. Rekli smo: “Vino za brinjevec, zob za zob.”

Na Pihavcu so se pasle ovce in koze. Novak je rekel: “Rad bi pil mleko, zato pokličimo koze.” “To je greh,” smo rekli. “Kakšen greh? Kozarec mleka – z veseljem bom plačal pastirju.” Začeli smo klicati: “Soli, soli,” in kmalu je ena prišla dol. Novak je veselo pristopil k njemu s kozarcem, nato pa se takoj vrnil in rekel: “Ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne: “To je koza!” Izbruhnili smo v smeh.

“Pojdimo v Trento; tam bomo pili italijanska vina.” “Toda ne poznamo poti,” so rekli drugi. Razmišljali smo, ali naj gremo po Triglavu ali po Pihavcu, saj je srednji del z obeh strani globoko sotesko in strmimi pobočji. Odločili smo se, da gremo po Triglavski steni. Kmalu smo prišli do strmega meliščnega žleba, pod katerim je bilo veliko brezno. Učenci so hitro poleteli navzdol, kamenje je grmeče drvelo v grapo. Novak se je počasi spuščal od zgoraj, vendar ga je pesek nesel navzdol. “Na pomoč!” je zaklical. S težavo smo ga spravili čez.

Spustili smo se navzdol, vse bolj zaskrbljeni, ali se bomo tu lahko spustili v Trento. S Triglava teče potok Zadnjica. Druga (desna) stran, ob Pihavcu, se je zdela boljša, vendar je zaradi globoke soteske nismo mogli doseči. Na srečo smo na drugi strani opazili Trentar. “Hej! Ali je to prava pot do Trente?” smo zakričali. Trentar se je namesto odgovora spustil po strmi steni v sotesko, za nekaj časa izginil, nato pa potisnil glavo čez steno na naši strani in rekel: “Desno, desno!” Prišel je prijazno do nas in podarili smo mu darilo. Trentarji so dobri, vendar zelo revni; če srečate kakšnega, z veseljem sprejme miloščino. Ima le malo več kot košček krompirja v neki majhni votlini; na skalah kosijo travo za svoje ovce, vendar imajo globoko radi svoj dom in svoje gore. Ko je cesar Jožef II. nekatere izmed njih naselil na Madžarskem, so se vsi vrnili v Trenta.

Pokojni Miha Ambrožič, čebelar v Mojstrani, mi je pozneje povedal, da je tudi on hodil čez Luknjo v Trento po čebele, vendar na pihavško stran, in mi razložil, kakšen “telegraf” ima Trenta, ko sem mu pokazal svojega. Ko sem prišel v Trento po čebele, gospodarja hiše ni bilo doma. “Počakaj malo,” je rekla žena, “kmalu se bo vrnil.” Vzela je belo rjuho in jo razgrnila na tla pred hišo. Trentar je nekajkrat pogledal z gore, in ko je zagledal rjuho, je pohitel domov.

Precej utrujeni smo prispeli v dolino Trente, kjer se Zadnjica izliva v Sočo. Takrat tam ni bilo nobene koče, kjer bi se lahko okrepčali; nismo imeli ničesar za jesti in piti. Mislili smo, da bomo prišli do gostilne, vendar v celotni Trenti ni bilo nobene. Kaj naj storimo? Z Novakom sva se dogovorila, da bova prosila trentskega župnika, naj za plačilo sprejme najino druščino. Mladi trentski župnik Simon Gregorčič, daljni sorodnik (četrte stopnje) pesnika Simona Gregorčiča, nas je z veseljem sprejel, njegova marljiva sestra pa nam je z veseljem prinesla kruh in vino ter pripravila večerjo. Pred večerjo nas je S. Gregorčič popeljal do zanimivega izvira Soče, ki se nahaja v jami. Kot odličen planinec nam je povedal veliko zgodb iz svojega življenja. Teden dni prej se je feldmaršal Kuhn z generalštabom odpravil iz Kranjske Gore čez Vršič v Trento in prespal v župnišču. Popoldne, Razor v sončni svetlobi lepo viden iz Trente; Kuhn je svojemu adjutantu naročil, naj nariše goro Razor. V župnišču si je Kuhn ogledal Gregorčičevo veliko knjižnico in dejal: “Zdi se, da ste panslavist!” “Res sem,” je priznal. Kuhn se ni užalil, saj je bil Gregorčič duhovit, neškodljiv in je z njimi lepo ravnal.

Zjutraj se je Kuhn zahvalil duhovniku in rekel: “Zdaj pa vzemi še en klobuk in pojdi z nami v Soča.” “Ta je dovolj dober, šel bom z vami.” Takšen klobuk je nekoč v gorah nosil Janko Mlakar; v zadnjih letih ga je izgubil in zdaj – tako pravijo – hodi gol.

Ne smem pozabiti omeniti škofa iz Trente Špik, ki mu je medved odtrgal brado. Nemški turisti ga omenjajo v svojih časopisih, saj se jim v Trenti rad pokaže. Nad Stenarjem je ustrelil medveda, ki je padel; ko se mu je približal, ga je medved udaril s šapo in mu izbil celotno spodnjo čeljust. Zdaj nosi šal na ustih in vratu; ko se prehranjuje, leži na hrbtu in si tekočo hrano zliva v grlo. Ko je cesar leta 1882 na poti v Gorico potoval skozi Predel, mu je okrajni glavar predstavil Špika. Cesar ga je vprašal, kdo ga je zdravil. Odgovoril mu je: “Špik je bil v tem trenutku v službi, ker je bil v službi: “Nihče razen župnika.” Leta pozneje je Špika ubil macesen, ki ga je posekal na božični večer.

Dolina Trente je dolga tri ure; v tistem času ni imela nobene ceste, niti do Soče. Nadškof je na konfirmacije prihajal na konju. Ker so bile potrditve redke, mladi v Trenti pa še nikoli niso videli konja, je neki fant s kričanjem stekel domov: “O, mama, ne boš verjela, na kako velikem kozlu je jezdil škof!” Gregorčič je bil v Trenti “vse v enem” – župnik, občinski tajnik, učitelj, poštar – kot njegovi nasledniki.

Zelo utrujeni smo šli spat v župnišče. Zjutraj je Novak maševal v prijateljski cerkvi, jaz pa sem mu napol zaspan služil. Večkrat sem med stanjem omahnil, nato sem se spet zbudil; nazadnje sem pokleknil. Ostali so to opazili in se mi pozneje na poti v Kranjsko Goro posmehovali. Gregorčič naju je spremljal, nameraval je na poti pomežikniti Mojstrovki, pozneje pa je rekel, da bo šel z nama v Kranjsko Goro na vrček piva! Na Mojstrovko se je povzpel pozimi – in res je šel sredi zime sam! Drzen človek! Kaj se je zgodilo? Na strmi ledeni steni mu je zdrsnilo – drvel je proti južnemu breznu -, a se je na srečo z eno nogo ujel za ozek kamen in obvisel tam, ne da bi mogel naprej ali nazaj. Ko se do večera ni vrnil, je njegova sestra opozorila sosede; Trentarčani so se z baklami in vrvmi povzpeli gor, slišali njegov glas, spustili vrv in ga potegnili gor. Ko je za to izvedel nadškof, ga je premestil drugam.

Trentarji so pravi junaki na skali. Ko se je doktor Stoje ponesrečil na Škrlatici in živ čakal na rešitev, so kranjski vodniki skrbno razmišljali, kako bi prišli do njega; Trentarji so takoj splezali do njega, ga prijeli in varno spravili dol. Trentarja, ki je pod severno steno Mojstrovke ustrelil gamsa, so zasačili kranjskogorski lovci in žandarji – “zdaj smo ga dobili”. Toda Trentar je pobegnil naravnost po navpični steni in izginil na pol poti v steno. Zaman so ga opazovali.

Po vojni sem želel Gregorčiča spet obiskati, a sem izvedel, da je umrl. Nad Plavami v gorah je slišal izpovedi umirajočih vojakov, ki so jih zastrupile plinske bombe; sam je bil pri tem zastrupljen in je umrl. Bil je idealen duhovnik, nežna duša.

Deset let pozneje sem v družbi gospoda Sušnika in doktorja Svetine prehodil isto pot – Vrata, Luknja, Trenta. Tokrat smo pot iz Luknje nadaljevali po pravi poti desno, pod Pihavcem. Nenadoma je začelo proti nam leteti kamenje – nekateri so švigali po zraku, drugi so se odbijali od strme stene – grozljivo. Sušnik je hitro stekel naprej po pobočju; midva sva se pritisnila k tlom. Kdo je raznesel kamenje? Nekdo zlonameren? Stari vodnik Klančnik je rekel: “To so bile ovce, ki so se pasle nad Pihavcem.” Šli smo tudi do izvira Soče – trije v jamo z majhnim jezerom, Klančnik je ostal zunaj. Nenadoma je v Klančnika začelo leteti kamenje, kos macesnovega lesa pa ga je zadel v hrbet s takšno silo, da je razbil pločevino v njegovem nahrbtniku. Klančnik je glasno zakričal. Počakali smo v jami, nato pa previdno prišli ven, pogledali navzgor in nad seboj zagledali kozoroga, ki je skoraj povzročil nesrečo. Takšne so gore!

Takrat na Vršiču ni bilo koče. Nemci so izbrali – vendar niso kupili – varno mesto na sedlu na griču ob poti proti Mojstrovki. Ta kraj so mi tudi skrivaj ponudili, ko sva z Roblekom šla gor iskat mesto. Vendar sem izbral boljše, prav tako varno mesto v bližini izvira, kjer so Nemci pozneje zgradili Vossovo kočo. Nekdo me je izdal in Nemci so me prehiteli. Slovenci smo pozneje zgradili (predvsem po prizadevanjih dr. Tičarja) kočo na goriški strani Vršiča, na lepi lokaciji, čeprav ne tako varni pred plazovi. Ker so mi Nemci odvzeli lokacijo Vossove koče, sem se maščeval in hitro pisal doktorju Tominšku, naj odkupi zemljišče ob Kriških jezerih (za Stenarjem), kjer so Nemci nameravali zgraditi kočo. Žal sta oba kraja zdaj na okupiranem ozemlju.