Kako je bila zgrajena cesta čez prelaz Vršič

Kako je bila zgrajena cesta čez prelaz Vršič

Le malo pred prvo svetovno vojno so se trgovci z lesom začeli zanimati za plemeniti les. Posekali so le nekaj najlepših macesnov. Največje opustošenje je bilo v času prve svetovne vojne, leta 1915, ko so Avstrijci zgradili cesto čez Vršič. Na številnih mestih je bilo treba posekati mogočna debla, da so naredili prostor za novo cesto. Za številne mostove ob njej so uporabili velike količine lesa. Tam, kjer so bila tla nestabilna, so zgradili lesene oporne zidove. Postavljene so bile številne vojaške zgradbe, večinoma iz lesa. Vojska je veliko lesa porabila tudi za gorivo. Čas je poskrbel za vse ostalo, saj so porezali razredčene macesne in jih s strmih pobočij zmetali v gramozne grape, ki so se zaradi erozije nenehno širile in pod rušo pokopavale stare gozdne sestoje.

Na sedlu Vršič je v starih časih manjše jezero osvežilo in ohladilo trentarske nosilce. Njegovo mesto – velika, podolgovata in globoka vdolbina – je še vedno dobro vidno. Jezero je verjetno napajal sedanji izvir pod Erjavčevo kočo. To čudovito jezero je izginilo leta 1919. Ni znano, ali je bilo to posledica razstreljevanja kamenja za nov most, ki so ga zgradili Italijani, ali sprememb v tleh, ki so preusmerile podzemni vodni tok in premaknile izvir.

Pred sedemdesetimi leti je bil Vršič še vedno miren kraj. Motili so ga le pastirji in sirarji iz Kranjske Gore in Bohinja, ki so imeli svojo kočo – edino na Vršiču – v travnati votlinici pod sedlom na trentarski strani, nekoliko pod današnjim pastirskim zavetiščem.

V letih 1906/07 so na Vršiču in v dolini Soče potekali veliki vojaški manevri avstro-ogrske vojske, ki se jih je udeležil prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand. Zastopane so bile vse veje vojske, od pehote in artilerije do konjenice. Takrat je bila zgrajena prva začasna kočevska cesta od Kranjske Gore do Trente, ki je artileriji omogočila prevoz težkega orožja čez Vršič. Zgrajenih je bilo več lesenih mostov. Artilerijski vozovi so bili preširoki, njihova kolesa pa prevelika, zato so morali kmetje iz Kranjske Gore posoditi kolesa, vojaki pa so izdelali bukove osi, ki so omogočale prevoz po ozki poti. Deli te ceste so še danes vidni na bližnjici od Erjavčeve koče do Ruske kapelice.

Kako je bila zgrajena cesta čez prelaz Vršič

Kako je bila zgrajena cesta čez prelaz Vršič

Kako je bila zgrajena cesta čez prelaz Vršič

Kako je bila zgrajena cesta čez prelaz Vršič

Kako je bila zgrajena cesta čez prelaz Vršič

Gradbena dela na Vršiču je vodil inženir Kohler. Vojaški poveljnik je bil podpolkovnik Rimi, sudetski Nemec. Poročil se je z žensko iz Kranjske Gore in je mesto zapustil šele leta 1925. Sedež poveljstva je bil v današnji Koči na Gozdu, ki je bila zgrajena v ta namen. Inženir Kohler in podpolkovnik Rimi sta se ovekovečila tako, da sta svoja imena vklesala v najvišji oporni zid nad Kočo na Gozdu, ki je viden še danes. Cesto so poimenovali Prinz Eugen Strasse; tudi ta napis je še vedno viden na istem zidu.

Cesta je potekala po popolnoma enaki trasi kot danes, le da je pod Rusko kapelico zavila levo okoli majhnega hriba in se usmerila naravnost proti Koči na Gozdu.

V desetletjih je ta del skoraj izginil, vendar ga je mogoče zaslediti še danes.

Ker Avstrija ni bila pripravljena na vojno z Italijo, je italijanska vojska že na samem začetku hitro zasedla vse pomembne avstrijske gorske vrhove, kot smo že omenili, zato je bilo treba cesto zgraditi čim hitreje. Ujetniki so morali delati od zore do mraka. Razstreljevali so skalnata pobočja, izkopavali široko cesto, postavljali kamnite temelje, jo zasipavali z gramozom, gradili in betonirali oporne zidove nad in pod cesto, gradili mostove in odvodnjavanje. Avstrijski stražarji so z ujetniki ravnali izjemno brutalno in jih silili v delo kot srednjeveške hlapce. Prehrana je bila redka in slaba. Ljudje iz Kranjske Gore pripovedujejo, da so zaporniki, ko so jih pripeljali tja, iskali in jedli krompirjeve olupke in druge odpadke z gnojnih kupov. Na Srednjem Vrhu so se pasle ovce; stradajoči Rusi so pogosto eno ukradli in jo zaklali.

Avstrijski častniki niso poznali nevarnosti snežnih plazov. Vojašnice so gradili na območjih, ki so izpostavljena plazovom. Spomladi in med taljenjem so se sprožili plazovi in pokopali vse pod seboj. Ker je moral promet po cesti potekati neprekinjeno, so morali zaporniki pozimi nenehno čistiti sneg, pogosto globok več metrov; plazovi so se sprožili in jih žive pokopali. Če jih je umrlo sto, jih je nadomestilo dvesto. Večinoma so jih pokopali v bližini kraja, kjer so umrli. Od tod tudi rek, da je Vršič tlakovan z ruskimi grobovi. V bližini Erjavčeve koče in Ruske kapelice je ohranjenih le še nekaj grobov. V Kranjski Gori, na travniku levo od začetka današnje žičnice, je takrat nastalo veliko pokopališče, kjer so skupaj v miru počivali Avstrijci, Rusi in Italijani.

Za pokopališčem Trenta je še danes dobro ohranjeno rusko pokopališče. Natančnega števila žrtev ni mogoče ugotoviti, gotovo pa jih je bilo okoli 2.000. Nekateri trdijo, da jih je bilo celo devet tisoč.

Kako je bila zgrajena cesta čez prelaz Vršič

Kako je bila zgrajena cesta čez prelaz Vršič

Če se z Jalovca vračamo po poti po južnih pobočjih Mojstrovke proti Vršiču, opazimo poleg običajne ceste iz Trente še eno, ki se približno petnajst minut pred sedlom Vršič odcepi v smeri Prisojnika. Ta stara cesta naredi močan vtis. Urejena je zelo zanimivo: betonski in kamniti oporni zidovi, visoki od dva do tri metre, se sivo bleščijo. V petnajstih dolgih ovinkih se cesta rahlo vzpenja. Prečka približno petnajst porušenih lesenih mostov čez grape, ki so jih izdolbli hudourniki. Oporni zidovi iz suhega kamna se krušijo, cesta je prekrita z gramozom in peskom, ponekod so se nanjo usidrali ogromni balvani, s strmih pobočij pa so zdrsnili tudi debeli macesni, ki zdaj rastejo tik ob cesti. Oko se čudi in navdušuje nad tem ogromnim delom. Koliko truda, požrtvovalnosti in spretnosti je bilo potrebnih, da je cesta potekala po tako divjem in strmem terenu? Cesta je speljana še bolj drzno kot cesta mimo Erjavčeve koče.

Pod Prisojnikom se cesta začne spuščati in se vije po dolgih, čudovitih ovinkih, ki so nekateri popolnoma zasuti, drugi pa popolnoma ohranjeni in poraščeni s travo in macesnovimi iglicami. Hoja po njej je velik užitek. Ta cesta vodi do velikega pašnika nad Kočo na Gozdu, kjer se priključi cesti proti Erjavčevi koči. Služila je zimskemu prometu, saj je plazovi niso mogli zasuti.

Takšna je v grobem zgodovina gradnje ceste čez Vršič – kruta in krvava. Prisojnik, ogromen skalni masiv s ponosno, belo, bleščečo severno steno, razčlenjeno na visoke stolpe in globoko zarezane grape, je bil priča vsemu, kar se je dogajalo ob njegovem vznožju. Morda se prav zato zdi, da tako žalostno sklanja glavo. Škoda, da ne more govoriti.

Kako je bila zgrajena cesta čez prelaz Vršič

Kako je bila zgrajena cesta čez prelaz Vršič